​Feđa Štukan je igralec, ki je preživel pekel in ga opisal v knjigi Blank, ki je ena od najbolj prodajanih in iskanih knjig v regiji, je tudi obvezno čtivo po številnih šolah in fakultetah, tudi na londonski univerzi Goldsmiths; o njej razpravljajo literarni teoretiki, zgodovinarji in filozofi.

Kot je zapisal pisatelj Nikola Leskovar, knjiga deluje kot izbruh vulkana, kot da avtor bruha žarečo lavo iz svoje notranjosti in niza težke prizore, ki se menjajo kot filmski kadri. Štukan opisuje, kako se je kot najstnik pridružil vojski BiH, kot pripadnik specialne enote, ostrostrelec, je meril na človeka in se odločil, da ne bo ubijal. Iz norosti vojne se je rešil tako, da je simuliral norost, preživel del vojne v psihiatrični ustanovi, se zapletel v začarani krog odvisnosti od heroina, se po svojem prvem filmu Gori! rešil odvisnosti. Mednarodni preboj se je zgodil z vlogo v režijskem prvencu Angeline Jolie Dežela krvi in medu, med drugim je igral v filmu o humanitarnih misijah v Bosni in Hercegovini Popoln dan z Beniciem del Torom, je prepoznaven lik uspešnih TV-serij Klan, Kotlina in Sablja (o umoru Zorana Đinđića). Je aktivist, ki je v Bosni soorganiziral številne proteste, tudi tako imenovano bosansko pomlad oziroma bebolucijo.

Nemogoče je reči, kaj je Blank v žanrskem smislu, o tem se sprašujejo številni kritiki in pisatelji: je to »krvav protivojni roman«, poročilo iz norišnice, dnevnik odvisnika od heroina, avtobiografska pripoved o družbenem aktivizmu, igralstvu in letenju, ali vse to skupaj?

V Ljubljano je prišel v okviru regionalnega gledališkega festivala Ruta v Mestnem gledališču. Dobila sva se v kavarni gledališča, nekaj ur prej, preden je stopil na oder s soigralci in zablestel v predstavi Mirna Bosna Kamernega teatra 55 ter v dvorani MGL požel stoječe ovacije.

Po uvodni impresiji o otroških sanjah dečka, da bo postal pilot, nas prestavite naravnost na teraso hotela na Hollywood bulvarju, kjer sedita z Williamom Bradleyjem, ki ga bolj poznamo z imenom Brad Pitt. Ta vam reče, da začnite pisati. Sliši se dobro, a težko verjamem, da bi nekdo začel pisati samo zato?

To knjigo sem začel pisati izključno zaradi Brada in Angeline. Večkrat sta mi rekla, da je moje življenje tako neobičajno, da bi morali po njem posneti film. Meni se moje življenje ni zdelo nič bolj zanimivo od življenja drugih. Razen morda obdobja vojne, ki ga, evo, nima ravno vsak priložnosti doživeti. A kar se tiče drog, narkomanije, vsega tega, je šla Angelina sama skozi podobne zgodbe, tako se mi je zdelo čudno, da se ji je zdelo moje življenje zanimivejše od njenega.

Hočete reči, da sta prav Angelina in Brad Pitt pritisnila na določen gumb, da se je vse to, kar ste nosili v sebi več kot dve desetletji, nenadoma sprožilo v vas, kot plaz …

Gotovo sta nekaj sprožila. Res je: če ne bi bilo mene, ne bi bilo te zgodbe. A če ne bi bilo njiju, ne bi bilo knjige. Vse se je zgodilo spontano. Najprej sta za film hotela eno stran in pol teksta o mojem življenju. Napisal sem, kar sta zahtevala, a sem sprevidel, da svojega življenja ne morem napisati samo na eno stran in pol.

Potem sem dopisoval najbolj osnovne stvari, en stavek zgoraj, spodaj, samo da bi poskusil orisati, kaj se je dogajalo. Vsega skupaj se je najprej nabralo za trideset strani. Poslal sem jima tisto, nisem imel pojma, kaj se bo zgodilo.

Potem mi ni dalo miru. Vračal sem se k temu materialu in poskušal bolje oblikovati določene stvari, in tako sem nadaljeval. Blank je moja najkrajša možna avtobiografija. Ne more biti krajše od tega. To je esenca mojega življenja.

O vaši knjigi pišejo ugledni pisatelji in ji priznavajo literarno vrednost. Jergović jo je označil za »krvav protivojni roman«, poročilo iz norišnice, dnevnik odvisnika od heroina, avtobiografsko pripoved o družbenem aktivizmu, igralstvu in letenju. Kaj je Blank?

Jaz nisem niti vedel, da ima knjiga literarno vrednost, ker do takrat nisem niti vedel, da znam pisati. Do takrat sem napisal nekaj objav na facebooku, ki so sicer res nekaj premaknile v ljudeh, da so šli na ulice in zahtevali pravico.

Kakorkoli, mnenja o tej knjigi in njeni literarni vrednosti so precej različna. Pisatelji, kot so Abdulah Sidran, Boris Dežulović, Miljenko Jergović in Darko Cvjetić, so bili v kritikah iskreno navdušeni, filozofi še posebej.

Moj kolega, ki je doktoriral iz Nietzscheja, trdi, da je Blank po njegovem edina knjiga, za katero ve, ki je dokaz Nietzschejeve teorije afirmacije življenja. Hočem reči, vsi resni, realizirani pisatelji so jo dobro sprejeli, tisti, ki so še na poti, da se realizirajo, pa niso bili ravno navdušeni.

Moja ambicija ni bila napisati vrhunsko literarno delo, zavedam se svojih omejitev, vem, kaj je vrhunska literatura. Nekdo je napisal, da je ta knjiga offroad literature. Ne gre po nobenih uhojenih stezah.

Žal bi mi bilo, če ne bi napisal tudi dela o aktivizmu. Morda je ta del najmanj literaren, bolj novinarsko napisan, a se mi hkrati njegovo sporočilo zdi celo pomembnejše od prvega dela, v katerem opisujem neposredno izkušnjo vojne.

Kot nekakšen učbenik aktivizma.

Tako so rekli. Mislim, da je prav zaradi tega dela o aktivizmu ta knjiga obvezno čtivo v šolah in fakultetah. Res sem gostoval na številnih gimnazijah in fakultetah, tako v Srbiji kot po BiH, tudi v Angliji, imel sem številna predavanja, mladi so dobesedno pograbili to knjigo, ne pravim, da imam kakršnekoli zasluge za to, kar se zdaj dogaja v Srbiji … A gotovo se je tudi z moje strani zasejalo seme.

Očitno vas ima srbska oblast za nevarnega. Junija lani, ko ste bili povabljeni na literarni festival, so vam prepovedali vstop v Srbijo.

Ja, ustavili so me na beograjskem letališču in me deportirali nazaj v Sarajevo.

Označili so vas za protidržavni element – samo zato, ker ste se lani med snemanjem tv-serije Sablja, ki govori o atentatu na premiera Zorana Đinđića, pridružili vsesplošnim protestom proti nasilju v Beogradu?

Razlogov je bilo več. Dolgo me spremljajo. Že leta gostujem po šolah in govorim mladim, da imajo moč, da se dvignejo proti korupciji vladajočih struktur. Ti mladi in dijaki so začeli brati še več knjig, začeli so razmišljati …

Govoril sem jim, naj ne zatirajo svojega glasu zaradi strahu. Vse to, kar se zdaj dogaja na srbskih ulicah, po mojem še pred dvema letoma ne bi bilo mogoče. Del mladih se je osvobodil tudi zaradi prejšnjih protestov, zaradi vseh nas, ker imamo dovolj korupcije, dovolj razrednega razslojevanja, dovolj nacionalističnega sovraštva. To je poanta drugega dela te knjige: Dvigni se! Vstani in povej, kaj misliš! Dvigni se in jim povej, da ne bo več šlo tako. Da se ne bodo več zajebavali z nami. To je tvoje življenje. Prevzemi nadzor nad svojim življenjem.

Med najinim pogovorom so ljudje v BiH bojkotirali trgovine s predragimi živilskimi izdelki, tudi to je na neki način dediščina vaših protestov in aktivizma, ki ste jih iniciirali v preteklosti.

Mogoče. Toda to, kar se zdaj dogaja v Srbiji, je nekaj najbolj izjemnega, kar smo videli v zadnjih tridesetih letih.

Bili so tudi protesti proti Miloševiću. Ne nazadnje ste bili sami eden od organizatorjev protestov tako imenovane bebolucije, ki je dvignila ljudi, ko bolna deklica zaradi matične številke ni mogla dobiti zdravniške oskrbe.

Bili so protesti, seveda, a ne s takšno silo, energijo, ne s takšno inteligenco in značajem. To je najmočneje do zdaj. To so mulci, ki ne jebejo žive sile. Pametni so, naredili niso niti ene napake. Tisti na oblasti se spotikajo, padajo, ne vedo, kaj jih čaka. Na drugi strani je nova sila nove generacije, neprimerno bolj pametni so od nas.

Nikogar ni, ki bi vodil proteste, ker proteste vodijo vsi. Nikogar ni, ki bi ga oblasti lahko podkupile, nikogar ni, da bi jim lahko grozil, ker če groziš enemu, groziš vsem. Bolj ko nam boste grozili, več nas bo. To je živa sila, ki spreminja vse, kar je bilo toliko časa narobe ... Spremljam in sodelujem, ne morem več tako neposredno kot prej, samo na na daljavo, žal ...

Če se vrneva h knjigi. Vsi kritiki se strinjajo, da je Blank težko žanrsko uvrstiti. Pisatelj Nikola Leskovar zapiše, da se podobe v knjigi mešajo, kot bi jih vzeli s filmov Tarantina, Leta nad kukavičjim gnezdom, knjig Otroci s postaje Zoo in Trainspotting, Camusovega Tujca in stripa Bosanske basni Tomaža Lavriča.

Zanimivo pri tej knjigi je, da je sprva ni hotel izdati niti en urednik resnejše založbe. Najprej me je odbil sarajevski Buybook, potem beograjska Laguna, pa Delfi, vse založbe ... In potem sem to knjigo v Bosni najprej izdal v samozaložbi. Moram reči, da je bila to v resnici najboljša poteza. Pri bralcih je knjiga postala uspešnica. Ko se je to razširilo, so me klicale vse te založbe, od Lagune, Delfija in Buybooka ..., ki sem jih potem zavrnil. Le na Hrvaškem se je zelo zainteresirala založba Fraktura, pri kateri je ravno izšel.

Nekje ste rekli, da je Blank tudi pismo vaši hčeri.

Mislim, da sem pisanje nadaljeval tudi zato, da bi to lahko prebrala moja hči, če bom, recimo, z motorjem končal pod tovornjakom, če se mi ne bo odprlo padalo, če se mi bo karkoli zgodilo. Da bo pogledala v moj računalnik, odprla datoteko in vedela, kdo je njen oče. Sam o svojih starših v resnici ne vem nič. Malokdo v resnici kaj ve. Nič ne vemo o njihovih travmah, hrepenenjih, sanjah, bolečinah.

Da imate toliko poguma, da napišete tako brezkompromisno, brutalno iskreno pismo hčeri?

Ljubezen je tudi to, da ji povem, kdo sem, brez olepševanja. Tak sem. To sem jaz, poskušam biti najboljši, kot sem lahko. Bil sem govno, dal sem vse od sebe, da to ne bi bil več.

Kot da hočete biti še bolj radikalni.

Nisem hotel biti bolj radikalen, poskušal sem samo opisati stvari tako, kot so se zgodile. Morda sem celo nekaj najbolj strašnih stvari izpustil.

Čeprav ste bili v specialni enoti vojske BiH, niste ubili človeka?

Nisem. Samo psa, Žuća, o katerem pišem tudi v knjigi, in ptico.

Koliko časa ste bili v vojski?

Skoraj dve leti, a s tem, da sem bil enajst mesecev v psihiatrični bolnici, kamor sem se zglasil, da mi ne bi bilo treba ubijati.

Ne bom pozabila besed Dževada Mujana, enega od soorganizatorjev SFF, ki mi je nekoč rekel, da se v vojni vedno lahko odločiš. Kako se lahko odločiš, če ti nadrejeni drži pištolo na čelu in zahteva, da uničiš celotno vas?

V resnici nimaš te pištole na čelu. Morda samo misliš, da jo imaš. Vedno se lahko odločiš. Če bi zdaj nekdo prišel na moja vrata in mi s pištolo, uperjeno v glavo, rekel, pojdi z nami in ubijaj v naši vojni, sicer te bom ubil, bi mu mirno rekel: Ne grem. Ne bom ubijal, to se ne sklada z mojim prepričanjem.

Če to zahtevaš od mene, me strpaj v zapor ali me rokni takoj zdaj. Tretje možnosti ni. To bi v minuli vojni lahko naredil vsak. Ampak številni niso. Ker so verjeli tistim, ki so jih prepričevali, da se borijo za pravo stvar. Vsa mašinerija gre v tej smeri. Pumpa se patriotizem, nacionalizem, na vseh straneh. Vsaka stran se predstavlja kot žrtev. Tisti drugi so vedno agresorji. Vse je ista šablona, na vseh straneh.

V knjigi je pretresljiv trenutek, ko se kot najstnik znajdete v specialni enoti vojske BiH in merite na vojaka nasprotne vojske. Pritisnete na petelina. A ne zadenete. In potem se v vas nekaj prelomi.

Takrat sem dojel, da sem se znašel v vojni, ki ni moja. Da so me spremenili v nekoga, ki je pripravljen ubijati za nekoga drugega, za interese tistih, ki manipulirajo z nami. Takrat sem si rekel, da od tega trenutka dalje ne bom streljal na nikogar več. Za nikogar več. Ni bilo težko prepoznati, da smo bili samo figure v igri tistih, ki so brezsramno bogateli, medtem ko večina ni imela hrane. Videl sem, da se dogaja nekaj čudnega. Da ne velja za vse isto. Da ena stran prodaja drugi orožje, s katerim potem drug drugega ubijamo.

Matrica sveta, ki ga živimo.

Vse naše orožje takrat smo kupili od Srbov, lepo zapakirano v škatlah, čisto novo, je v vojsko BiH prišlo iz Kragujevca, s srbske strani. Kako ti je uspelo, da si kupil orožje od neprijatelja, sovražnika? In zdaj od mene zahtevaš, da s tem istim orožjem streljam na sovražnika? Kdo je tu sovražnik? Nisem potreboval dolgo, da sem videl, kaj se dogaja. In na drugi strani je isto: prodamo jim orožje, vzamemo denar, nikogar ne briga, da bodo s tem orožjem ubijali naše fante, naše civiliste. Ko jim jebe mater, našim in njihovim, dajte denar. To je osnovna zgodba.

»Naš jutranji pouk se je začel z branjem Korana in se enako končal. Po vsakem karate udarcu smo morali vzklikati Alahu akbar,« pišete v knjigi. Ne vem, ali je kdo iz tako neposredne izkušnje javno povedal, da so vas, pripadnike specialne enote v vojski BiH, urili mudžahedini.

Seveda ne. Ker je bila to dolgo državna in vojaška skrivnost. Marsikateri politik pri nas bi to zanikal. Jaz sem bil tam. In sem to napisal.

Ste imeli po izidu te knjige težave tudi v BiH?

Niti ne, najprej zato, ker je od začetka vojne minilo kar nekaj let, četrt stoletja. Pa tudi zato, ker sem bil že pred izidom te knjige državni sovražnik vseh treh oblasti v BiH, tudi oblasti v Srbiji.

Vsi so me enako strastno sovražili, skoraj vsak dan so me linčali v medijih, na spletu, na portalih. Vsak dan sem o sebi slišal novo laž, ki naj bi me diskreditirala. Skoraj vsak dan se je pojavila moja fotografija, pod katero so nacionalistični fanatiki vseh teh strani pisali kletvice v slogu j.... mu majku srpsku, pod drugo objavo je bil podoben tekst, j.... mu majku ustašku, tretjič j.... mu majku balijsku... Tako da ... Ker sem iz mešane družine, mama je iz Niša, torej iz Srbije, babica je iz Loznice, oče je iz Hercegovine, vsega je v družini, smo pač jugoslovanska družina, kakršnih je bilo v bivši Jugi na stotine, ni bilo važno, katere narodnosti si, samo da smo vsi komunisti, in je bilo vse okej.

Vojski ste se pridružili prostovoljno?

Da. Ravno sem dopolnil osemnajst let in moja Bosna je bila napadena. Šel sem v vojsko zaradi patriotizma. A ne za muslimansko Bosno, ampak za tisto Bosno, ki sem jo čutil kot Jugoslavijo v malem. Potem so v vojaške enote prišli mudžahedini, začel se je pozdrav salam alejkum. Rekel sem si: jebo te, to ni moja zgodba. Jaz svojega življenja ne bom dal ne za Alaha, ne za Jezusa, ki so ju izrabili tisti, ki so popačili vse dobro v tem. Ne bom se boril, ne bom ubijal in nočem umreti za nekaj, kar ni moja zgodba. In tako sem se odločil.

Da v vsesplošni vojni norosti odigrate norost?

Ja, to sem videl kot edino možnost, da se izvlečem iz sranja. Nekaj sem moral narediti. Nisem hotel niti mogel ubijati. Nisem vedel, kaj se bo zgodilo. Šel sem tja in rekel, da slišim glasove, ki me silijo, da pobijem vse soborce. Bilo je tvegano. Nisem bil edini, ki sem na tak način poskušal priti iz vojske. A sem bil prepričljiv. Nisem pa vedel, da se bo s terapijo z močnimi antipsihotiki, ki so mi jih predpisali, začela nova vojna.

Vse tisto, kar se je zgodilo v psihiatrični bolnici, se bere kot nov krog pekla. Dekle, ki si s kosom ogledala prereže vrat, eden od bolnikov posiljuje dečka, zadetega od zdravil, starejša bolnica, ki se vsako noč gola uleže k vam v posteljo, vi pa se zaradi visokih odmerkov zdravil ne morete premakniti.

Najhujša stvar je bila terapija, tista zdravila, to je bilo najbolj strašno. Ko sem dosegel, da so jo ukinili, je bilo vse samo še surrealen šov. Predstavljajte si, da vsak dan poslušate monologe dvanajstih najbolj norih ljudi v državi? To je bila grozljivka in hkrati genialen šov teorij zarote, vsega, kar si lahko zamisliš. To so bili inteligentni ljudje, mnogi od njih so imeli IQ višji od 160.

V drugem delu knjige opisujete odvisnost, izgube, tudi preprodajanje drog. Prav tako si ne prizanašate.

Zdaj, ko predavam po številnih institucijah in centrih za odvajanje od drog, sem še bolj prepričan, da se ljudje začnejo drogirati zaradi nizkega samospoštovanja. Ko se to zgodi, je to zelo težko popraviti. Za to so velikokrat odgovorni prav starši. Oni ti lahko odvzamejo zaupanje vase. Ni treba, da gre za fizično nasilje, tudi psihološka tortura, ignoranca staršev je lahko velika travma.

Aleksandru Stankoviću ste v oddaji Nedeljom u dva [V nedeljo ob dveh] rekli, da se ne znamo postaviti v kožo svojih otrok, v njihovo dušo, ne vemo, kaj se dogaja v njih. Kolikor razumem, ste bili iz ugledne sarajevske družine, oče in mama arhitekta – in vendar pišete, da so se nesoglasja med njima zajedla v vašo otroško dušo.

Ah, lahko imaš tri fakultete, a če nekaj med dvema preraste v psihično torturo, bo otrok to začutil. In se počutil nemočnega, zapuščenega, in ne bo vedel, kaj je narobe. Je samo praznina, luknja, ki jo potem v odraslem življenju poskuša zapolniti. Jaz sem narkoman iz učbenika. Nič posebnega. Tako ljudje postanejo narkomani. To se ve. To piše v knjigah. In tako odraščaš s to luknjo, ki jo za nekaj časa zapolni vsaka droga, a nekatere jo zapolnijo bolje.

Katere so to?

Heroin. Popolnoma ti izbriše vso tesnobo, življenje je točno takšno, kot si sam želiš, da bi bilo. In ti postaneš točno tak, kakršen si želiš, da bi bil. Obvladuješ svoje emocije, svoj um, svoje telo, vse se fino postavi na svoje mesto, nenadoma nimaš niti enega problema več. Ko nadaljuješ, se prav tisto, zaradi česar si se začel drogirati, torej pomanjkanje samozavesti, trikratno poveča. In potem potrebuješ trikrat večjo količino, da to nekako uravnovesiš. Tako se začne začarani krog, dokler te ne pogoltne.

Heroin nikoli ni problem. Heroin je zdravilo za ta problem. Tako da je treba ozdraviti problem, zaradi katerega si se začel drogirati, in to tako, da rešiš travmo. Najprej, da jo odkriješ in da si jasno rečeš: to je problem, iz katerega izhajajo vsi moji problemi.

Vi ste to naredili?

Seveda sem.

Kdaj? Koliko let po vojni?

Film Gori! (Gori vatra!) smo snemali leta 2002. Takrat sem bil še na heroinu. Takoj ko smo končali snemanje, sem šel na odvajanje. Ko je film prišel ven, sem bil že čist. Nato sem začel piti, potem sem se rešil še tega. In zdaj z užitkom pijem vodo in uživam v malih lepih stvareh.

Torej, vi ste locirali svoj problem – in ta problem ni bil samo zaradi travm in ran, ki ste jih doživeli med vojno?

Ne, nobenih vojnih travm nimam.

To, o čemer pišete v knjigi, deluje kot neskončno dolg rafal travm. Tudi potem, ko se kot odvisnik klatite po Evropi, ste priča umiranju številnih kolegov, pretresljivim zgodbam, kot je recimo zgodba o fantu, ki so ga srbske paravojaške enote prisilile, da je lastnemu očetu počel nepredstavljive stvari …

Iskreno mislim, da te stvari v meni niso pustile preglobokih sledi. Če bi jih, bi me te podobe verjetno preganjale v nočnih morah ali v budnem stanju. Toda odkar se je vojna končala, nisem pomislil nanjo. Razen ko sem pisal o njej.

Edinkrat v knjigi opišete popoln razpad, bolečino – to je, ko se izvlečete iz heroina, se odločite, da boste začeli na novo, in se vrnete v Sarajevo k svoji veliki ljubezni, igralki Mirni. Tja pridete v trenutku, ko nosijo iz hiše njeno truplo.

Heroin, vojna, vse smrti okrog mene, vse to ni bilo nič v primerjavi s tem. Če bi mi kdo rekel, da lahko izberem še eno vojno ali to, bi privolil v vse, samo da ne bi doživel tega, kar sem doživel takrat. A o tem ne bova. Dovolj sem povedal v knjigi.

Ko mi ljudje rečejo, preživel si vojno, jim rečem: v življenju sem preživel veliko bolj resnih stvari, kot je vojna. Zame vojna ni najbolj strašna stvar, kar sem jih videl v življenju.

Morda bi oseba, ki bi doživela en odstotek tega, kar ste doživeli vi, zares končala v psihiatrični ustanovi?

Morda bi tudi jaz, če bi videl samo en odstotek tega, kar sem videl v vojni. Toda jaz sem tega videl toliko, da je to zame postalo nekaj običajnega. Kot kirurg, ki odpre trebušno votlino, prsni koš, to je njegov posel.

Nagledal sem se razkosanih trupel, odprtih trebuhov, črevesja …, odrezanih glav, rok, nog, vsega. Čreva, ki jih pobiraš po ulici, ne enkrat, tolikokrat, da je bilo, kot da z ulice pobiram smeti. To je bila realnost vojne. V knjigi pišem, kako se mi je nekaj zažrlo v noht, kot neka trska, z zobmi poskušam to izvleči izpod nohta in se zavem, da je to zasušena kri od ženske, ki je padla pred mano na ulico in sem jo pomagal dati v vrečo, pobiral njene notranje organe.

Morda je sreča, da sem videl toliko tega, da sem se tako navadil na te stvari, da je to zdaj zame okej.

Zanimivo, da niste nastopili v filmu bosanskega režiserja Alana Drljevića Moški ne jočejo, ki se ukvarja s posttravmatskim sindromom, ki se pri nekaterih pojavi po dvajsetih letih od travme.

Se spomnite lika Krepa iz moje knjige? No, ta film je pravzaprav posnet po zgodbi mojega Krepa. To je ta center za nenasilno komunikacijo, bili so pri njem, on tam vodi delavnice. Sebastian Cavazza je odigral vlogo Krepa.

Le da je Krepo večkrat poudaril, da se v tem centru ljudje ne pobijajo med sabo. Ni nasilja.

Dobro se spomnim evforije v Sarajevu, ko se je leto po Tanovićevi Nikogaršnji zemlji in oskarju občinstvo na SFF drenjalo na premieri novega bosanskega filma Pjera Žalice Gori! (Gori vatra!). Narodno gledališče je bilo nabito polno ... ko ste se na platnu pojavili vi, mladi, karizmatični igralec, v prizoru z Bogdanom Diklićem.

To je bil moj prvi film. Z Bogdanom sva imela prizor za mizo, v katerem on zajoka. Prizor smo ponovili sedemkrat – in on je zajokal vsakič na istem mestu. Ko sem ga vprašal, kako mu to uspe tako natančno, mi je rekel, da se to ne bi zgodilo, če na drugi strani mize ne bi imel mene za soigralca. Takrat sem se naučil nekaj bistvenega o igri.

Je bila vaša prva vloga na filmu obrat? Ste se tudi zato odločili, da se boste izvlekli iz heroina?

Ne. To se je zgodilo, ko je moja sestra rodila hčerko. To je bil trenutek, ko sem v naročju držal komaj rojeno bitje, in se je nekaj v meni premaknilo, nisem točno vedel, kaj. A kot sem si to poskušal pojasniti pozneje, je bilo to, da sem se odločil, da se bom snel s heroina, ker me je bilo sram umreti pred tem otrokom. Nekega dne bi ji govorili, glej, ta na fotografiji je tvoj stric, umrl je v prometni nesreči, ker ji ne bi mogli povedati, da je njen stric umrl na ulici zaradi droge.

To je bil trenutek, ko sem dojel, da sta samo dve poti. Prva je vodila neposredno v smrt. In to sem vedel. Samo nisem vedel, kdaj bo prišla. Po smrti Mirne leta 2001 je bil to na neki način moj cilj. Hotel sem se rešiti vsega, ker nisem več prenesel bolečine, življenja nasploh, vse je propadlo.

Vrnil sem se na heroin in dobesedno potonil na dno. Razmišljal sem celo, da bi se ustrelil v glavo ali skočil z balkona, a za to nisem imel jajc. In potem se je rodila nečakinja. Takrat sem si rekel, da bom poskusil ostati živ. A ne samo živ. Hotel sem ostati normalen del njenega življenja. Ta odločitev je bila močnejša od vsega do takrat. Da sem se obrnil proti življenju. Zato sem knjigi dal naslov Blank. Začel sem na novo, kot nepopisan list.

Začutil sem, da hočem živeti. Kakršnokoli že bo to življenje, ki me je čakalo. Tudi če bom padel v globoko depresijo, ki bo trajala do konca življenja, sem se odločil, da hočem živeti. In ko sem začutil, da imam življenje spet v svojih rokah, sem se vprašal: kako naprej?

Aha: nisi še diplomiral. In sem diplomiral iz igre. Nato sem se zaposlil v gledališču, se odločil, da bom šel na zdravljenje hepatitisa C. Da bom pridobil prvo licenco za letenje, pa drugo pilotsko licenco, pa licenco za padalstvo ... in potem vozniško dovoljenje. Vsa dovoljenja sem imel pred vozniškim izpitom. Na koncu sem naredil še tretjo licenco za pilota.

Kakšna igra usode, da ste z Angelino odigrali eno od glavnih vlog v filmu Dežela krvi in medu, ki se ukvarja s tematiko množičnih posilstev v vojni v BiH. Spodbudil je zelo kontroverzne odzive, ne samo v Srbiji, tudi v BiH.

Film ima močno in pomembno sporočilo, a ima en sam problem. Da je bil to režijski prvenec Angeline Jolie in se ji nihče v ekipi ni upal nič reči. Tako sva se pravzaprav spoprijateljila. Karkoli je v procesu priprav filma rekla ali naredila, vse je bilo amazing, awsome. Jaz sem ji samo rekel, da to ni amazing, ker bi se moralo nekaj zgoditi prej, da bi se zgodilo to, kar hočeš pokazati. In tako sem ji rekel še kakih desetkrat – in je poslušala. In me začela spraševati.

Film je bil gotovo odskočna deska za vaše druge mednarodne projekte, tuje tv-serije, pa tudi domače uspešnice, kot so Tanovićeva serija Kotlina, Nečista kri, Klan, Sablja, tu je še Popoln dan z Beniciem del Torom in Timom Robbinsom, ki je bil prikazan v Cannesu ...

Dobro. To je služba.

Niste zadovoljni s svojimi vlogami?

Kaj naj vam rečem. Nikoli nisem zadovoljen s sabo na filmskem platnu. Nikoli.

No, morda sem zadovoljen z vlogo v predstavi Mirna Bosna, ki jo boste videli. Mislim, da smo to vsi v ansamblu naredili dobro in pošteno.

Zdaj na oder Kamernega teatra 55 postavljate knjigo Blank. Kdo bo glavni lik?

Vsi.

Mislim, kdo bo igral vas?

Vsi me bodo igrali.