V intervjuju preberite:

Marina Abramović je sedla pred mano v prostorih Cukrarne, ki bo prihodnje leto prizorišče velike retrospektivne razstave pionirjev performativne umetnosti, nje in Ulaya. Bila je veliko bolj mehka, kot se je spomnim iz sredine devetdesetih let, še vedno radikalna, mestoma ekscentrična. Zaveda se, da že njena pojavnost v ljudeh sproži močna čustva, od averzije do oboževanja.

Njena prezenca je močna, hipnotična, izžareva mir. A hkrati govori hitro, skoraj zadihano, kot da skoznjo ves čas teče tok brbotajoče življenjske sile, velikokrat odgovori na vprašanje, preden mi ga uspe zastaviti do konca. Govori tisto, kar v tistem trenutku začuti, ker kot pravi, nima kaj skrivati. Po izkušnji s hudimi zapleti zaradi pljučne embolije je postala spet nova Marina in se bolj obrnila k življenju, ne k smrti.