V nadaljevanju preberite:

Ni naključje, da je srce nagrada Sarajevskega filmskega festivala. Nastal je zaradi številnih odprtih src, ki so mu pomagala v najtežjih trenutkih.Nagrada srce Sarajeva, ki jo je oblikovala francoska oblikovalka Agnes B. še med vojnim obleganjem Sarajeva, ima poseben pomen. Ni čudno, da so vsi zvezdniki, ki so ob trideseti obletnici prišli v mesto, Elia Suleiman, Alexander Payne, Meg Ryan in John Turturro, ko so sprejeli častno srce Sarajeva, govorili o velikem srcu mesta in o tem, da se tu počutijo kot del družine.

To je mesto, v katerem so se v tridesetih letih zvrstili najvidnejši avtorji in največje zvezde, mnogi so se sem vrnili večkrat. Alexander Payne, ki je prejel srce Sarajeva po projekciji filma Stranpota v kinu na prostem, je rekel, da se še spomni, kako se je leta 2005 s Purivatro sprehajal po mestu in poslušal zgodbe o festivalskih začetkih v času obleganega mesta. »Zato vsakič, ko me ljudje sprašujejo o filmskem festivalu v Sarajevu, rečem, to ni Cannes, to ni Berlin in ni beneški festival. Hvala bogu! Ker to je filmski festival, ki je nastal v vojni in je poln srca in ljubezni. Hvala vam za občutek, da se vsakič, ko pridem, počutim kot del družine.«

Zvezd, ki so podprle mesto, ko je to najbolj potrebovalo, ne bodo pozabili. Susan Sontag, po njej se imenuje osrednji trg pred Narodnim gledališčem, na katerem se odvija vse, na katerem z vznemirjenjem in pričakovanjem v duši stopajo na rdečo preprogo filmski ustvarjalci v regiji. V znamenje podpore je na prvi festival leta 1995 prišel Alfonso Cuarón in šeststo sarajevskim otrokom, ki pred tem še niso videli filma, pokazal svoj otroški film Mala princesa. Tudi zato se danes tako skrbno posvečajo otroškemu programu.


»Ta podpora je bila takrat za nas izjemno pomembna,« mi je rekel Miro Purivatra. Zato simbol srce Sarajeva ni kliše. So ljudje, ki so nam v ključnih trenutkih res dali srce. Simbol srca je povezan z žensko, pariško oblikovalko Agnes B., ki je v Le Mondu prebrala članek o pokolu na sarajevski tržnici leta 1994 – to jo je to tako pretreslo, da je hotela nekaj narediti za mesto. Začela je projekt Srce Sarajeva, tiskala majice, organizirala proteste proti takratni francoski vladi in zbrala na desettisoče ljudi v Parizu ...

Že lani je bilo po obisku in prodanih vstopnicah rekordno leto, čeprav to leto kaže, da bomo podrli vse rekorde v obisku in prodanih vstopnicah, pravi direktor SFF Jovan Marjanović. Ne samo to. V trenutku, ko so odprli spletno prodajo vstopnic, so prodali 90 odstotkov vstopnic v minuti in trideset sekund, pove administrativni direktor Dževad Mujan. Mesto živi s festivalom, vsi hočejo biti zraven.

»Tri desetletja ... še meni se zdi neverjetno,« pravi Marjanović. »Mislim, da je festival ponos tako za meščane kot za državo. Lepo je čutiti to ljubezen in energijo. To nas vse resnično žene naprej.« Festival se je uveljavil kot ključni inkubator regionalnih talentov z dodatkom hollywoodskega blišča – je prostor, v katerem odkrivajo nove, sveže glasove, hkrati pa v programih V fokusu odkrivamo opuse zanimivih avtorjev, program Posvečeno se poklanja filmskemu opusu Elie Suleimana, na open-airu Coca-Cola je bil prikazan eden od bolj ikoničnih filmov Alexandra Payna Stranpota, na istem mestu kot pred 25 leti so prikazali romantično komedijo Čaka te pošt@ z Meg Ryan, ki je ob prejemu častnega srca Sarajeva pred tri tisoč gledalci dejala, »da je SFF dokaz, kako sta kultura in umetnost lahko dejanje upora«, predzadnji dan se je po projekciji mojstrovine bratov Coen Barton Fink občinstvu poklonil John Turturro in tudi on prejel častno srce Sarajeva za doprinos k svetovni kinematografiji.

V največjem festivalskem kinu na prostem je bil na otvoritveno noč prikazan tudi težko pričakovani film Danisa Tanovića Po poletju, ki je tudi slovenska koprodukcija. Kakšno zanimanje vlada za domače avtorje, pove že to, da sta bila tako Po poletju kot drama Srđana Vuletića Gym, prav tako slovenska koprodukcija (Iridium film), prikazana pred 3000 obiskovalci na prostem, nato pa hkrati na drugih prizoriščih in v drugih BiH mestih.

Prvi festivalski dan se je zdelo, da nismo prišli v isto mesto. Poznam vročico prvega dne Sarajevskega filmskega festivala, a očitno me res nekaj let ni bilo tukaj. Mesto je dobesedno bobnelo, pokalo po šivih. Obiskovalcev je bilo več kot kadarkoli, bari so vrveli od ljudi, glasne glasbe, ki je odmevala in ustvarila kakofonijo zvokov.