V nadaljevanju preberite:

Prva direktorica in zdaj kreativna direktorica Sarajevskega filmskega festivala (SFF) Izeta Građević o jugoslovanski alternativni sceni osemdesetih, o koncertih Borghesie, Lačnega Franza in Partibrejkersov – o moči umetnosti v obleganem Sarajevu, o vlogi Susan Sontag in oskarjevca Alfonsa Cuaróna in o tem, kako je iz vojnega kina nastal največji filmski festival v regiji, ki letos praznuje tridesetletnico.

»Ves povojni čudež bosanske kinematografije, vsi tisti oskarji, zlati medvedi in evropske filmske nagrade, torej vse, kar je sledilo po Kusturičevem odhodu in njegovem zadnjem, žalostnem in jalovem soočenju z domačim krajem, vse to je prišlo izpod Mirsadovega dežnega plašča,« je zapisal Miljenko Jergović. »Oziroma še bolj točno: vse je prišlo izpod dveh dežnih plaščev: Izetinega in Mirovega.«

Dejansko je to, kar sta ustvarila Izeta Građević in Mirsad Purivatra z njuno ekipo v zadnjih tridesetih letih, čudež, filmska iluzija, če ne sam film, ki se mu čudijo tudi številni tuji gostje, ki pridejo v mesto ob Miljacki.

Izeta Građević je s soprogom Mirsadom Purivatro in skupino ustvarjalnih ljudi verjela v nemogoče, da se iz porušenega mesta in države lahko rodi nekaj novega in lepega: iz vojnega kina v kleti akademije gledaliških umetnosti so ustvarili Sarajevo Film Festival (SFF), ki je v tridesetih letih zrasel v enega največjih in najpomembnejših festivalov v regiji.

Prva direktorica festivala, zdaj pa tri desetletja kreativna direktorica, je tista oseba v ozadju, ki bedi nad programom, selekcijo filmov, mednarodnimi gosti, novimi programi, kot so Sarajevo talents, Sarajevo City of Film ... Nikoli se ni želela javno izpostavljati. To je njen prvi intervju za katerikoli medij v zadnjih letih in še za to sta zaslužna njena dolgoletna prijatelja, njena sošolka na sarajevski akademiji za likovno umetnost Zora Stančič in režiser Damjan Kozole.

- Ko govorite o vaših prijateljih, priznanih filmskih avtorjih ... S Stevom Buscemijem, ki je bil prav tako večkrat gost festivala, ste se spoznali že pred vojno?

Ja, najprej sva se z Mirom spoznala z Jo Andres, newyorško umetnico, ko smo s predstavo Tetovirano pozorište Mladena Materića gostovali na festivalu v Valladolidu. Delala je fantastične stvari, združevala ples z videom, slikami in fotografijo. Prijateljstvo z njo je postalo ključno za spoznavanje newyorške scene v tistem času.

Njen mož je bil Steve Buscemi, takrat ne še tako znan igralec, ki je bil v prostem času gasilec. Dolga leta smo ostali prijatelji. Večkrat so prišli v Sarajevo, skupaj smo dopustovali na Hrvaškem, šli smo jih obiskat v New York. Na žalost nas je Jo zapustila pred šestimi leti.

Ko se je začela vojna, sta nama pisala, naj prideva k njim. A z Mirom sva se odločila, da ostaneva v Sarajevu. Dokler se ni moje zdravstveno stanje zaradi astme tako poslabšalo, da sem se leta 1993 odločila, da za nekaj časa odidem. Najhujše leto obleganja mesta sem tako preživela pri Jo in Stevu, obkrožena z njuno skrbjo in pozornostjo.

- Zakaj ste se potem vrnili?

V Sarajevu so bili Miro, moja družina, prijatelji, vsi, s katerimi smo ustvarjali in verjeli, da bomo z umetnostjo pomagali ublažiti obsedeno stanje v mestu. Ta občutek, kaj če še jaz odidem? To pomeni še ena oseba manj, še dve osebi manj v našem krogu, v katerem smo verjeli, da lahko nekaj naredimo s kulturo odpora.

- Dejansko je Sarajevo primer, kakšno realno moč ima umetnost. Razglednice oblikovalske skupine Trio, ki so jih objavili vsi svetovni mediji, filmi Ademirja Kenovića, kratki filmi študentov režije, kot je Srđan Vuletić, s katerimi so opozarjali na nevzdržno situacijo v Sarajevu ...

To je bilo zelo pomembno. Tudi naš vojni kino Apollo na akademiji gledaliških umetnosti, pa potem smo iz opek razrušenega mesta naredili razstavo Svjedoci postojanja (Priče obstoja), ki je prav tako obkrožila svet.

Pred tem smo razstavo postavili v kinu Sutjeska, ki smo ga pred vojno renovirali. Med vojno je bil uničen, požgan, porušen, a je ostal dobro zaklonišče pred napadi ostrostrelcev. Tako so se ljudje, ki so se skrivali pred ostrostrelci, zatekli v to zgradbo in vmes pogledali razstavo.

Vse to je z današnjega zornega kota res nadrealno. A verjemite mi, da so ljudje cenili ta prizadevanja. Nihče ni rekel nič v smislu, kaj se zdaj greste, kaj počnete s temi slikami, instalacijam in kinom, ko nam gre za življenje.

Vsi so se zavedali, da je bilo v tem času pomembno, da ostaneš človek, da se družiš, da živiš neko, kolikor je bilo to mogoče, dostojanstveno življenje. Tudi zaradi tega vse tisto strašno okrog nas ni bilo tako strašno.