V nadaljevanju preberite:

Prva direktorica in zdaj kreativna direktorica Sarajevskega filmskega festivala (SFF) Izeta Građević o jugoslovanski alternativni sceni osemdesetih, o koncertih Borghesie, Lačnega Franza in Partibrejkersov – o moči umetnosti v obleganem Sarajevu, o vlogi Susan Sontag in oskarjevca Alfonsa Cuaróna in o tem, kako je iz vojnega kina nastal največji filmski festival v regiji, ki letos praznuje tridesetletnico.

»Ves povojni čudež bosanske kinematografije, vsi tisti oskarji, zlati medvedi in evropske filmske nagrade, torej vse, kar je sledilo po Kusturičevem odhodu in njegovem zadnjem, žalostnem in jalovem soočenju z domačim krajem, vse to je prišlo izpod Mirsadovega dežnega plašča,« je zapisal Miljenko Jergović. »Oziroma še bolj točno: vse je prišlo izpod dveh dežnih plaščev: Izetinega in Mirovega.«

Dejansko je to, kar sta ustvarila Izeta Građević in Mirsad Purivatra z njuno ekipo v zadnjih tridesetih letih, čudež, filmska iluzija, če ne sam film, ki se mu čudijo tudi številni tuji gostje, ki pridejo v mesto ob Miljacki.

Izeta Građević je s soprogom Mirsadom Purivatro in skupino ustvarjalnih ljudi verjela v nemogoče, da se iz porušenega mesta in države lahko rodi nekaj novega in lepega: iz vojnega kina v kleti akademije gledaliških umetnosti so ustvarili Sarajevo Film Festival (SFF), ki je v tridesetih letih zrasel v enega največjih in najpomembnejših festivalov v regiji.