V nadaljevanju preberite:

V predbožičnem času potuje po Sloveniji s filmom, s katerim je odškrnil vrata v svet odvisnosti, v svet narkomanov, v svet, ki ga ne želimo videti, a ko ga pogledamo skozi njegov pogled, nam skoraj poči srce. Gram srca.

Ko se odvrti zadnji kader filma, obstaneš, popolnoma odprt in ranljiv, in razumeš, zakaj je Cvitkovič rekel, da je šel s tem filmom iskat lepoto. Nekaj je. Po tem filmu na ljudi, ki jih srečujemo na ljubljanskih ulicah, jim stisnemo v roko nekaj evrov in pogledamo stran, ne bomo nikoli več gledali tako, kot prej. Dobili so obraze, dobili so zgodbe, pri katerih ni prostora za obsodbo.

Dobila sva se v klubu Žmauc, kjer sem se z njim pogovarjala pred več kot dvema desetletjema, ko je vstopil na slovensko filmsko sceno kot mladi igralec in scenarist v filmu V leru. Še vedno se na trenutke zdi isti, tolminski Belmondo, falirani študent Dizi, z malo več sivih pramenov v laseh, a njegov, skoraj hipnotičen način govora, te še bolj globoko potegne v nekakšen Cvitkosvet, v katerem na stvari okrog sebe pogledaš na popolnoma drug, nepričakovan način.