V nadaljevanju preberite:

S fotoaparatom je prepotoval in preplul skoraj sto držav na vseh celinah. Ko se spustiš v njegovo novo knjigo Moje svetlobe, je to kot potapljanje na vdih. Po novi zgodbi izplavaš na površje, da zajameš zrak. Adrenalinska doživetja, podobe groze, absurdnosti zla. In podobe lepote, čistosti, sožitja človeka in narave. Izgubljeni zakladi na morskem dnu ali skriti v gosti džungli.

Vsaka zgodba v novi knjigi Moje svetlobe bi bila lahko roman, in to v drugem žanru, pustolovski, zgodovinski roman, politični triler, oda naravi in izginjajočim kulturam in, nenazadnje, ljubezenska zgodba. Podobe izginjajočih kultur, avtohtonih ljudstev, ki oživijo pred nami samo zaradi takšnih zgodb in fotografij, ker jih je že davno prej pogoltnila globalizacija ...

- Vsaka zgodba je pisana z drugačnim stilom. Kot bi vsaka stala sama zase, kot literarizirana kratka zgodba.

Večino zgodb sem napisal na novo. Stare zgodbe sem imel bolj za predlogo, kot nekakšen vozel, v katerega vstopiš in ga spet razvozlaš ... Ponovno se ti razprejo občutki, dogodki, imena.

Ker se po tolikih letih ne moreš več tako natančno spomniti občutka, kako se voziš po Iraku in poslušaš Metallico. In ko ponovno pregleduješ vse tiste tekste, zapiske, gledaš fotografije, spomini oživijo. Lahko rečem, da sem užival, ko sem se spominjal svojih poti, ki so bile včasih res nore.

- Zakaj naslov knjige Moje svetlobe?

Zakaj? Ker nisem vedel, kako bi ubesedil toliko različnih zgodb. In sem jih na koncu začel gledati kot različne svetlobe.

- Nekdo, ki vas dobro pozna, mi je rekel, naj vas vprašam drugače: Zakaj naslov Moje svetlobe in ne recimo Moje barve?

Zato, ker sem delno barvno slep (nasmešek). Če bi dal knjigi naslov Moje barve, bi se vsi, ki me poznajo, res smejali.

- Kako potem vidite svet?

Drugače. Zelo drugače.

- Kako, na primer? Kakšno srajco ima gospod za sosednjo mizo?

Hm, rjavo ali zeleno, tukaj imam problem.

- Zelena je. Kako potem vidite rdečo barvo? Kri? Jagode? Sončni zahod?

Ravno rdeče barve pa res ne vidim dobro. Kar zna biti problem, ker je rdeča opozorilna barva. Na semaforju ne vidim rdeče luči, zato pa natančno spremljam, katera luč gori, zgoraj, na sredi ali spodaj.

- Kakšna je v vaših očeh modra barva? Morje je modro?

Morje je modro, ja (nasmešek). Včasih pomešano z vijolično. Ko sem še delal kot skiper, nisem videl barv luči, ki ponoči utripajo, ko pluješ v pristanišče. Kar bi bil lahko problem. A sem zato vprašal posadko. Drugače je. Vi, ki vidite barve tako kot večina, bi recimo rekli, dobiva se pri tej hiši opečnate barve. Jaz bi rekel, dobiva se pri hiši iz obdobja secesije, ob kateri raste drevo. Vse okrog sebe vidim bolj vizualno, oblikovno, zato tudi rad delam črno-belo fotografijo. Kontrasti, igre svetlobe so me vznemirjali od nekdaj.

Knjigo začnete z opisi otroštva. Pred nami zaživijo vaš oče, legendarni zdravnik, mama, brat ... Poletja na Kornatih ...

- Ja, oče mi je prvič dal na glavo masko in na noge nataknil plavutke in me vrgel v vodo. Po cele dneve sem bil v vodi. Tudi zaradi tega sem tako zaljubljen v morje, v potapljanje.

Oče nama je z bratom puščal veliko svobode, s tem pa naju je prisilil, da sva za svoja dejanja prevzela odgovornost. Dal nama je čoln in ves dan sva plula po Kornatih, sama, mulca. Če bi se kaj zgodilo, bi morala plavati domov, saj takrat na Kornatih ni plula niti ena sama barka ali čoln.

- Ena fotografija je bila ključna, da ste postali to, kar ste. Posneli ste jo prav med potovanjem v Indiji in okolici.

Ja, to je bila fotografija dveh otroških menihov in opice, ki sem jo posnel v Katmanduju, in to na dan, ko mi je umrl oče. A tega takrat nisem vedel.

Na to pot v Indijo sem odšel kot popotnik in ljubiteljski fotograf, ko pa sem te fotografije pokazal založniku in lastniku prestižne švicarske revije Animan, je bil navdušen. Najbolj se ga je dotaknila prav ta fotografija otroških menihov, posneta na dan očetove smrti. Takrat sem začel delati kot profesionalni fotograf te revije in zanjo naredil več kot dvajset reportaž.

- Moja dilema je, katero med vsemi nenavadnimi, osupljivimi zgodbami v knjigi sploh izbrati ... Za nekoga bi bil vrhunec odkrivanje potopljenih zakladov, za druge Kennedy, za tretje to, da ste bili na rojstnem dnevu Sadama Huseina. Kako se je zgodilo, da ste namesto na rojstnodnevni zabavi takrat enega najbolj zloglasnih diktatorjev pristali v zaporu?

Saj sem bil tudi na zabavi, le da slavljenca ni bilo (nasmešek). Bilo pa je kar nekaj njegovih dvojnikov. Dejansko je bila zabava ob Sadamovem 65. rojstnem dnevu precej bizarna, spominjala je na parade ob dnevu mladosti v času tovariša Tita. Zato ima eno poglavje v knjigi naslov Iraški Kumrovec, v smislu, da mora vsak diktator imeti svoj sveti rojstni kraj, da ga ljudstvo lažje slavi.