Neomejen dostop | že od 9,99€
Življenje je že dolgo in vedno bolj odtujeno od telesa in naravnih zakonov in pravil po katerih mora telo delovati. Zato se soočamo z vedno več ovirami v vedno krajšem časi in je potreba po prisotnosti ega vedno pogostejša - tako ego prevzema glavno vlogo v sistemu telo-podzavest-zavest.
Ego je stanje zavesti, ki nastane ob pojavi ovire in nam omogoča, da jo ali premagamo ali obidemo. Takrat zavest usmerimo v zoženo stanje in spremenimo delovanje uma, da usmerimo delovanje telesa in ustvarimo primerna pritisk in gibanje, ki sta potrebna za ureditev neravnovesja in za povečanje homeostaze - tako zaznamo občutka zadovoljstva in stanja, da smo v redu.
Sam ego ni niti dober niti slab in je nujno potreben za urejanje odnosa do okolja in zagotavljanje potrebnih pogojev za življenje, zadovoljevanje potreb, reševanje težav in izpolnjevanje želja.
Zaradi entropičnosti okolja je potrebno ravnovesje zagotavljati vedno znova. Večinoma to dosežemo s podzavestnimi in refleksnimi odzivi telesnih sistemov, pri močnejših neravnovesjih je pa potrebna intervencija zavesti, ki se takrat oblikuje v ego.
Entropičnost okolja? Entropija označuje proces spontanega razpadanja organiziranih struktur v bolj neurejene (entropične) strukture. Nasprotje entropije je sintropija, ki označuje proces samo organizacijske sposobnosti narave oziroma negativno entropijo.
Ključno pri entropiji je, da se skozi čas nenehno povečuje. In če življenje prepustimo slučajnosti, le-to urejenost vedno bolj izgublja. Plevel preraste gredice, predmeti razpadejo, na površje vpliva erozija, na površinah se nabira prah, še celo diamant po določenem času razpade.
Neizogiben trend je, da sistemi postanejo bolj neorganizirani. In zato je poznavanje entropije in njenega vseobsegajočega vpliva na počutje in življenje za učenje AEQ metode tako pomembno. Pravilna razlaga osnovnega in najpomembnejšega zakona fizike mora biti sestavni del učenja AEQ metode, ker omogoča drugačen pogled na vzroke težav, zaradi katerih ljudje poiščejo pomoč.
V škatli imate 300 kosov sestavljanke. Izpraznete jo na mizo. Teoretično je možno, da kosi sestavljanke padejo na mizo tako, da se zložijo v sliko brez vašega urejanja. Vendar vsi vemo, da v praksi to ni mogoče. Zakaj? Ker bi moral vsak kos pasti na točno določeno mesto na točno določen način, kar pomeni, da je možen le en način urejenosti.
V resničnosti je načinov, kako bodo na mizo padli kosi sestavljanke, tako rekoč nešteto.
Zavest je aktivna in pasivna funkcija. Luči zavesti ne moremo kar tako prižgati, lahko pa jo večino časa usmerjamo kamor jo hočemo. Na splošno smo odprti, da vidimo in čutimo, kaj se nahaja okoli nas. Ta del zavesti, ki je aktiven v zaznavanju in odzivu, imenujemo ego.
Ego nam omogoča spremembo naše okolice, da zadovolji naše potrebe in želje, ali pa nas na okolico prilagodi. Skozi ego umaknemo oviro s poti, in če to ni izvedljivo, potem spremenimo vedenje, da lahko obidemo oviro. To sproži in zahteva spremembe v tonusu mišic, ki pa je zavestna in akutna in se spremeni, ko oviro premagamo ali obidemo.
Če ovire ne moremo premagati ali obiti, se mora ego s tem sprijazniti, pa čeprav ga takšno stanje moti. In če takšen odnos traja dlje časa (otroštvo in nemoč otroka, da premaga ali obide starša), je potreba ega, da zanika realnost odnosa do ovire, vedno močnejša in vodi v kronično podzavestno dvignjen tonus - ta omogoči zanikanje samega sebe in vedno bolj nevzdržno stanje v notranjosti membrane.
To pa vedno bolj entropično vpliva na celoto organizma.
Skladno s tem se vedno bolj zmanjšuje vpliv telesa na misli odločitve in dejanja, kar vodi v telesna neravnovesja, ki nastajajo zaradi pomanjkanja časa, pozornosti in energije, potrebne, da se telesna sestavljanka drži dovolj urejeno in s časom postaja vse bolj kompleksna in s tem drži nadzor nad entropijo v telesu.
Obenem pa tudi omogoča dovolj visoko urejenost okolja, da bi v njem lahko zagotovili primerno rast naše družine, še posebej otrok. Le-ti so še povsem odvisni od naše sposobnosti, da njihova neravnovesja prepoznamo, razumemo in nanje odzovemo in jim omogočimo dovolj urejeno okolje, potrebno za njihovo rast in razvoj iz otroka v odraslo osebo. In potem v starša, ki lahko zagotovi potrebne okoliščine za razvoj otroka.
Ob stalnem slabšanju vpliva telesa na zavest torej pride do vedno večje nerealnosti delovanja zavesti in vedno pogostejše in močnejše nepravilnosti prepoznavanja trenutne situacije. Tako nastanejo pretirane telesne reakcije na vsakdanje odnose, anksioznost, in pretirani strahovi pred prihodnostjo, ki v nas povzročajo nelagodje, zahtevajo od zavesti, da nekaj stori in da se tako stanje zmanjša.
V rekreativnem cestnem kolesarstvu so to osebe, ki ne znajo voziti usklajeno z ekipo in primerno svojemu telesnemu počutju. To so osebe, ki na treningih dirkajo, na dirkah pa trenirajo, provocirajo in sarkastično komentirajo ostale in jih s tem »spodbujajo«, da jim sledijo in da razvijajo do sebe enak odnos kot je njihov ...
Na tak način se skupinsko kolesarjenje sprevrže v dirkanje, kjer kolesarji ogrožajo ostale v prometu, in nase upravičeno usmerjajo jezo drugih udeležencev v prometu. Vozijo neprilagojeno vremenu in razmeram na cesti. Še posebej pogosti so na kolesarskih maratonih in prireditvah.
Zato menim, da je dobro vedeti več o stanjih zavesti in povezavah med telesom in zavestjo, da lahko bolje presodimo, kdo in kako smo, in prepoznamo posameznike, ki nam lahko pomagajo in omogočijo bolj realen odnos do sebe in razvoj primernega spoštovanja do telesa in telesnega vpliva na naše odločitve in dejanja - takšno znanje nas ločje od tistih, ki nas v svoji egocentričnosti nehote poskušajo potegniti v isto brezno, v katerega drsijo sami.
Dovolj dobro čutenje in poznavanje sebe in svoje preteklosti nam omogoča, da znamo prepoznati čustvene odzive, ki niso usklajeni z realnostjo in nas vodijo v odločitve, ki niso v našem dolgoročnem interesu. In ki nam ne omogočajo postopnega dvigovanja kompleksnosti življenja in odnosov, kar je nujno potrebno, da lahko obvladujemo stalen vpliv entropije - in to brez pomoči od zunaj v obliki zdravnikov, kirurgov in farmacevtov, ki lahko sicer postanejo stalnica v življenju egocentrične osebe.
***
Aleš Ernst, učitelj AEQ metode 5. stopnje
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji