Kaj je moj resnični športni cilj?

Dejstvo je, da športniki zaradi zmanjšane sposobnosti osredotočanja čedalje težje napredujejo in ostajajo nepoškodovani, saj današnji treningi potekajo preveč na silo. Manjka posvečanje gibalni inteligenci, ki bi jo moral športnik primerno izuriti za naraven dvig moči, in hitrosti brez neželenih posledic in razumevanja o enaki pomembnosti čustvene stabilnosti in inteligence za zdravo napredovanje proti zastavljenem cilju.



Za stanje nepovezanosti uma in telesa obstaja več razlogov. Človekova pokončna drža je dvignila glavo nad ostalo telo. Človeški možgani so izjemna, do sedaj najkompleksnejša nam znana stvaritev narave. Človeška sposobnost razumevanja in mišljenja navdušuje in preseneča. Presežki, nastali v kulturi ali pomembni znanstveni izumi in odkritja človeka napeljujejo, da ta svoj um povezuje z Bogom. Ta ideja je izražena že v Bibliji.

Človeku je bilo prepovedano jesti sadje z drevesa spoznanja, da ne bi postal Bog. Vemo, človek je vendarle jedel s tega drevesa. V razvoju civilizacije se je začela ločenost uma in telesa, a vse bolj je jasno, da je porušitev tega ravnovesja huda stranpot.
 

Ločenost

Čeprav ima človek enako osnovno telesno strukturo in funkcijo kot ostali sesalci, je edini sesalec, ki je popolnoma uravnotežen v pokončni drži. Osnova zanjo je povečana vloga in moč zadnjične mišice. Pokončna drža je izpostavila njegove ranljive dele telesa (trebuh, vrat, mednožje) svetu. Tako izpostavljen se je pričel močneje zavedati čustev in razvijati sposobnost njihovega izražanja.

Hkrati so sprednje okončine dobile drug pomen in namen. Ko opazuješ pianista pri igranju, se ti zdi, da imajo njegove roke svoje življenje. Človek svojim rokam dolguje visoko razvito funkcijo dotika, ki je zelo pomembna pri dojemanju resničnosti in najbolj vpliva na razvoj in delovanje uma.

Na srečo smo se pričeli vse bolj zavedati, kako je telo pomembno in da to ni entiteta, ki je oddaljena od duha in razuma. Stari Grki so rekli: Zdrav um, v zdravem telesu.

Hkrati obstaja torej dejstvo, da misel in občutek vedno ne sovpadata in um in telo ne hodita z roko v roki. Oseba lahko misli brez premikanja telesa. Prav tako lahko napravi nezavedni gib. Ali se dovolj zavedamo, da stanje uma vpliva na telo, stanje telesa pa na um? Razumevanje teh dveh vidikov uma in telesa, njuno površinsko polarnost in notranjo enotnost nam je približal Reich s svojim konceptom: um in telo za svoje delovanje potrebujeta tako nasprotnost kot enotnost, saj delujeta skozi skupno energijo.



Na površju um in telo delujeta drug na drugega. Um vpliva na telo, telesni občutki in impulzi pa vplivajo na delovanje uma. Vendar na globlji ravni pod membrano ta ločenost ne obstaja več, temveč obstaja le unikaten organizem, ki ima v svojem jedru zbiralnik življenjske energije (ki se zbira predvsem v organih trebušne votline), ki omogoča delovanje tako uma kot telesa. Telo se na to energijo odzove z gibanjem in dejanji, um pa z ustvarjanjem misli, želja in podob, ki se jih lahko zavedamo ali pa tudi ne. Biološko energijo pa ustvarjajo mišice skozi pretvorbo kemične energije hrane in tekočin ob prisotnosti kisika.

Kronična mišična zakrčenost telesa povzroči blokade in popačitve pretoka te energije, kar vodi v trajne spremembe občutkov in impulzov iz notranjosti proti površini telesa in uma. Ta zapora vse bolj ločuje telo in um ter ju meče iz ravnovesja. Zavestno sicer razumemo in smo prepričani, da povezava obstaja, vendar zaradi zapore ne deluje dovolj globoko in zato ne seže do naše osnovne enotnosti.

Zapora ustvari delitev med enotnostjo osebnosti in karakterja, med egom in persono. Ne le da loči psiho od telesa, temveč loči zavedanje, ki je omejeno na površino telesa. Tako človek ne zazna več stanja v sebi in nastane prepad med sedanjostjo in preteklostjo.
 

Upanje

Delitve, ki jo povzroči senzorno motorna amnezija, ni mogoče odpraviti samo z znanjem o telesnih procesih ter soodvisnostih uma in telesa. Znanje je površinski fenomen in pripada območju zavesti. Za pravilno delovanje celote moramo čutiti tok energije in občutiti telesne občutke in čustva. Šele to spremeni razumevanje v dojemanje. Tako kot moramo teorijo dopolniti in doumeti skozi prakso, ker šele takrat znanje postane uporabno.



A da človek svoje občutke dvigne na površje, mora zmanjšati podzavestno zakrčenost mišičevja in izgubo elastičnosti fascije. To je veliko lažje reči, kot storiti, saj se je togost mišičevja v otroštvu ustvarila ravno zato, da bi se preprečilo to izražanje občutkov in čustev. Takšna oseba ni pripravljena na to, da življenje prevzame nadzor nad egom. Preveč jo je strah posledic, natančneje, občutka nemoči, ki se razvije, ko preda del moči in nadzora telesu.

Da se lahko odreče premočnem nadzoru ega, mora človek upati in verovati vase in v svoje telo. Upanja pa ravno pri močnih zakrčenostih najbolj primanjkuje, saj telo dojema kot nezanesljivo in šibko ter potrebno stalnega nadzora. Edino, kar nam ob odsotnosti upanja ostane, je nadzor zavesti nad celoto.

To ločenost in nezaupanje zelo jasno občutite ob primernem izvajanju AEQ vaj. Z njimi boste občutili in razumeli v kolikšni meri je vaše stanje nepovezano in ga spremenili. Čeprav to ne bo šlo brez upora ega in obilice slepilnih manevrov, ki se jih bo posluževal, da bi vas odvrnil do spremembe. Te manevre vam pomaga razumeti in spreminjati učitelj AEQ metode.

Metoda omogoča ponovno učenje človekovega prvinskega naravnega občutenega gibanja, kar izboljšuje samozavedanje in dviguje učinkovitost pri gibanju, kar je najpomembnejši dejavnik uspeha športnika. Človek, ki trpi zaradi kroničnih ali akutnih mišičnih bolečin ali motenj gibanja in nesimetrij, se nauči opazovati, spreminjati in nadzorovati živčno-mišične sisteme svojega telesa.

Izobraževanje te vrste vstopa na področje, ki ga znanost in zdravstvena oskrba še ne pokrivata zadovoljujoče. Namreč lajšanje, odprava bolečin in sprostitev ter izboljšanje funkcije mišic in živčnega sistema so ključni za zdravo življenje. Pomagajo k nemotenemu gibanju.



AEQ metoda seže do korenin večine kroničnih mišičnih bolečin in njihovih posledic, ki jih lahko odpravimo le ob spremenjeni senzorno motorni zanki. To lahko brez neprimernih stranskih učinkov dosežemo le s pomočjo razumevanja, ki bo spremenilo delo možganov. Ti ne le da v telo pošiljajo impulze, s pomočjo AEQ metode se tudi reprogramirajo, kar je pomembno pri zdravljenju okvar in neučinkovitih vzorcev delovanja živčno-mišičnega in skeletnega sistema.

To je pot do optimizacije mišičnih tonusov, med mišične koordinacije, energijskih sistemov in usklajenega delovanja vseh delov sistema, ki mu rečemo soma; človek ni stroj, pač pa z razumom vodeno telo.

Večina športnikov že v otroštvu razvije močno ločenost telesnih občutkov in zavedanja, to jim omogoči, da manj čutijo bolečino. Zato so boljši, hitrejši in bolj tekmovalni od vrstnikov, na začetku kariere napredujejo hitro. A ta napredek poteka le do določene faze, kajti potlačili so zaznavo lastnih občutkov. To jih vse bolj omejuje; pogosteje zbolevajo, se poškodujejo, zapadejo v različne stopnje pretreniranosti/izgorelosti. Za pot proti želenem cilju porabljajo vse več energije in tako dobivajo občutek, da se morajo zanj še bolj potruditi, kar jih potegne v spiralo izgorelosti, ki jo prekine poškodba ali izguba motivacije.
 

Nerealnost zastavljenih ciljev

Hkrati pa ločenost povzroči nerealnost zastavljenih ciljev, saj se določajo na podlagi popačenih občutkov in zadušene intuicije. Popači se določanje potrebnega časa za dosego želenega, poveličuje se moč volje in trme na račun premagovanja samega sebe in zamenja se vloga bolečine, ki namesto, da bi opozarjala na neučinkovitost dokazuje pravilnost pristopa.

Jasno je, da je za biti boljši potrebno izstopiti iz cone udobja in iti iznad svojih trenutnih zmožnosti, a ne vedno in ne za vsako ceno. Športnik, ki ima preveč ločena telo in um tako postane žrtev samodestruktivnega odnosa do telesnega dela sebe skozi nerealno določanje cilja in časovnice napredka do njega. Ne zaveda se, da zastavljenega ne more doseči skozi naravno pogojeno krepitev telesa in duha, ki je veliko počasnejše od tega kar si zastavlja njegov ego.

Želi zrelo jabolko v maju in pečeno potico v pol ure, ter se hkrati čudi, da okus jabolka in potice ni tak kot bi moral biti.

Odgovor na vprašanje »kako ugotoviti kaj je moj resnični cilj« je torej pogojen z kvaliteto povezanosti znotraj sebe in zmožnostjo sprejemanja občutkov in spoznanj tudi, ko so v neskladju z našimi načrti in željami. S sposobnostjo sprejemanja kritike in spoznanj, da bo potrebno veliko več časa, da dosežemo želeno ali pa željo prilagoditi trenutni realnosti in jo skozi rast postopoma dvigovati vedno višje, a hkrati obdržati dovolj nadzora nad širšo sliko, da lahko preprečimo previsok dvig na enem ter polom na ostalih področjih svojega življenja.

To lahko spremljamo pri vrhunskih športnikih, ki redno padajo v življenjske krize in nerazumne odločitve, pogoste depresivnosti in celo smrt.

AEQ metoda omogoča boljšo določitev resničnega cilja in dinamično spreminjanje le tega skozi spremembe in rast s tem, ko omogoča in spodbuja vračanje medsebojne usklajenosti uma in telesa s katero smo se rodili na ta svet. V zahodnih kulturah vse preveč radi pozabljamo, da telo niso zgolj organi, koža, mišice ... Tudi um ne more predstavljati superiornega vidika človekovega obstoja, medtem ko naj bi mu telo zgolj služilo.

Subjektivni del človeka, ki ga predstavljajo telesni občutki in čustva je enako pomemben del sestavljanke, ki omogoči rešitev iz zanke v katero se ujame večina športnikov..



***
Aleš Ernst, učitelj AEQ metode 5. stopnje.