Ko športni rekreativec išče svojo pretočnost

Po raziskavi Eurobarometra pri Evropski komisiji iz leta 2014 se v Sloveniji z rekreacijo vsakodnevno ukvarja 15 odstotkov ljudi, najmanj enkrat na reden pa 36; in to nas je takrat, pred šestimi leti postavljalo na osmo mesto v Evropi, za Švedsko, Švico, Dansko, Finsko, Nizozemsko, Luksemburg in Irsko. Omeniti velja, da v raziskavi ni Norveške, ki bi zagotovo spremenila vrstni red.



Med rekreativno najbolj zagretimi, se pravi tistimi, ki vadijo vsak dan, so bili pred nami le Irci, skupaj z nami pa Švedi in Španci.
Z Irci si delimo sedmo mesto med onimi, ki vadijo vsaj enkrat na teden.

Zanimivo bi bilo videti,kje bi se Slovenija uvrstila, če bi imeli lestvico onih, ki vadijo dva- do tri- krat na teden. Ta je najpomembnejša - za zdravje naroda, seveda. Ne zaradi omenjene raziskave, pač pa zaradi našega dolgoletnega sledenja športni rekreaciji lahko zapišemo, da so tudi znotraj ljubiteljskega športa razlike.

Tista najbolj opazna je pristop do gibanja po športno. Športna filozofija posameznika, ki se rekreira. Morda kdo vidi stvari tudi drugače, zelo verjetno, a nam se zdi, da v resnici obstajata samo dve skupini:

-resni športni trening: tisti, ki trdo vadijo zato, da bi bili vedno boljši, navajeni so garati, premagovati bolečino in napor, prepričani so, da morajo napredovati (čeprav je to nemogoče zaradi staranja in vsakodnevnih obveznosti)
-vadba z nasmehom: tisti, ki vadijo za svojo dušo, da se dobro počutijo, in praviloma nikoli ne zaidejo v visoke obrate in bolečino, vadijo do oba cone udobja.

Oboje je dobro. Oboje je odlično. Imam občutek, da se v Sloveniji znotraj kulture, populacije rekreativcev, ljudje dobro razumejo. Ja, znotraj kulture in ne subkulture, saj je gibanje pri nas postalo vsakdanja kultura duha in telesa. Včasih si niti sami tega ne želimo priznati, a tako je. To je dobro. Ni pa idealno, če nam ta naša kultura, zamegli pogled na ostala področja v življenju – v takem primeru ostanemo dobesedno prikrajšani za lepote vsakdanjika, življenja. A da ne bi preveč modrovali … Samo povemo, da ne boste kdaj rekli, da nismo. Poglejmo, kakšna je razlik med dvema vadbama.

 

Resni športni trening

Temu bi lahko rekli usposabljanje za uspešnost. V tej skupini vadimo največkrat po načrtu, bolje, s poslužujemo znanj o vadbi, ki so na voljo – od treninga do prehrane, žal pa premalokrat tudi vedenj kaj je počitek. Po vsaki intenzivni vadbeni enoti se mišice izčrpajo, naša zmogljivost je na dnu in zato smo zelo utrujeni. Potreben je počitek, regeneracija, ki traja med enim dnem in enim tednom, odvisno od stopnje telesne pripravljenosti in intenzivnosti treninga.



Šele nato nadaljujemo z vadbo. Za povečanje zmogljivosti so potrebni intenzivni, spremenljivi in ​​smiselno strukturirani vadbeni dražljaji in dovolj dolge faze regeneracije. Naš nasvet: poiščite pomoč usposobljenega strokovnjaka z ustrezno izobrazbo ali pa dolgoletnimi izkušnjami, ki so v širšem okolju spoznane kot dobre. Kaj to pomeni: v prevodu, da so njihovi varovanci malokrat poškodovani. In še vedno poročeni, bi kdo dodal ...

Verjetno se bo pokazalo, da takih strokovnjakov ni dosti. Vsekakor jih ne iščite na spletu, med tistimi, ki ponujajo zgolj popolno postavo ali pa čudežna prehranska dopolnila, ki vas bodo naredila močne in lepe.
Ti ljudje so prevaranti; morda tega niti sami ne vedo, ker imajo premalo znanja! Če jim nasedate, je vaša odločitev, bodite pa prepričani, da boste slej ko prej svojo naivnost plačali z zdravjem, pred tem pa jo boste dolgo časa plačevali z veliko denarja.
Samo povemo - in o tem tudi pišemo v Poletu in na tej spletni strani.

Tisto, kar me najbolj skrbi, je, da spletne strani, ki jih omenjam, všečkajo ljudje, ki imajo kakovostno športno izobrazbo in dolgoletne izkušnje v športu, stike s strokovnjaki in dostop do kakovostnih znanj, ki vadijo druge - vse to pomeni, da je vesolje športne rekreacije veliko in polno presenečenj.
 

Usposabljanje z nasmehom

Temu bi lahko rekli pretočni trening, saj se pretakamo iz enega v drugo dobro počutje. To ni vadba tekmovalne uspešnosti! S pretočnim treningom se osredotočite predvsem na svojo zavest. In prav to nas lahko pripelje do najboljših in najboljših predstav, ki jih uprizarjamo sami zase; vendar poudarek ni na povečanju uspešnosti.

Veliko bolj je to veselje do gibanja, narave in zdravja. Tok pretočnosti se pojavi, ko vse v telesu deluje odlično: naš ritem gibanja, dihanja in srčnega utripa ... igra z gravitacijo ... enotnost z naravo in samim seboj ... in nenadoma je vse idealno.
Ta sijajen opis smo povzeli po švicarskem Datasportu, avtor je zdravnik Christian Larsen. Podpišemo, kar je zapisal, in dodamo, da je lahko tudi resna rekreativna vadba del pretočnega treninga – ali pač obratno.

Tudi zahtevna vadba z nasmehom,k o opazujemo naravo okoli sebe, se zavedamo samih sebe in urejujemo misli, je lahko prav poseben pretočni trening. Ali pa je to že vmesna, tretja skupina?


 

Sklep?

Uspešnost, kot jo prinaša resen trening, ali pretočnost, ki si jo znamo podeliti, privoščiti, v glavi, predvsem? Seveda gre za vprašanje osebnosti in naših individualnih ciljev. Oboje krepi zdravje. Na koncu moramo ponovno prikimati Christianu Larsnu: prava mešanica obojega pomeni kakovost življenja - od otroštva do starosti.

Pravo mešanico si naj vsak zmeša sam … Bržkone jo dosežemo takrat, ko se po vadbi počutimo tako, da bi lahko premaknili gore, ne pa, ko smo po treningu popolnoma izmučeni in nam gre vse na živce.
Dober odgovor na to, kako se lotiti rekreacije, je v zapisu Kaj je moj resnični športni cilj? na naši spletni strani opisal naš sodelavec Aleš Ernst.

»Na površju um in telo delujeta drug na drugega. Um vpliva na telo, telesni občutki in impulzi pa vplivajo na delovanje uma. Vendar na globlji ravni pod membrano ta ločenost ne obstaja več, temveč obstaja le unikaten organizem, ki ima v svojem jedru zbiralnik življenjske energije (ki se zbira predvsem v organih trebušne votline), ki omogoča delovanje tako uma kot telesa. Telo se na to energijo odzove z gibanjem in dejanji, um pa z ustvarjanjem misli, želja in podob, ki se jih lahko zavedamo ali pa tudi ne. Biološko energijo pa ustvarjajo mišice skozi pretvorbo kemične energije hrane in tekočin ob prisotnosti kisika.«

Vsak naj najde, kar mu najbolj godi, in vse je dobro.