V nadaljevanju preberite:

Najprej moram razkriti, da sem na referendumu glasoval proti ureditvi pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ). Za ureditev te pravice in proti njej so bili v javni razpravi izraženi številni tehtni argumenti. Tu jih ne ponavljam in se tudi ne opredeljujem do njih. Poseg v življenje je zame še vedno tabu. Četudi pogosto negativno razumljen, tabu po svoji psihološki naravi ni drugega kot Kantov kategorični imperativ, ki deluje prisilno in zavrača vse zavestne motivacije (Sigmund Freud: Totem in tabu). Naj se torej zadovoljim s tem, da se poseg tretjih – v tem primeru (celo?) države – v človekovo življenje upira mojemu občutku za to, kar je prav. Zavedam se, da to ni argument, toda osebna moralna stališča ne potrebujejo argumentov. Notranji razsodnik ne piše obrazložitev.

Ne glede na takšno strogo osebno stališče pa spoštujem stališča tistih, ki čutijo drugače.