Pri ravnanju z materiali moramo biti odgovorni do zdravja

Do stvari, tudi materialov, s katerimi delamo, moramo imeti spoštljiv odnos, z njimi ravnati tako, da zmanjšamo potencialna tveganja, ki jih prinašajo. To je še posebej pomembno v stiku z novimi materiali, za katere še ne morejo obstajati podatki o potencialnem vplivu na človeka, poudarja Mateja Lopuh, ena pionirk paliativne oskrbe v Sloveniji, ki je izobrazbo s tega področja pridobila v Nemčiji in bila do nedavnega tudi državna koordinatorica za razvoj te stroke pri nas.

V Sloveniji imamo še zelo veliko priložnosti za napredek pri odgovornosti do lastne varnosti, do varovanja zdravja, ugotavlja dr. Mateja Lopuh, ki v Splošni bolnišnici Jesenice in Splošni bolnišnici Šempeter pri Novi Gorici vodi mrežo za paliativno oskrbo v Gorenjski, Goriški in Severno Primorski regiji.

Veliko govorimo o zdravem bivanjskem okolju. V tujini so organizacije, ki se ukvarjajo z raziskovanjem ter svetovanjem o zdravem domu. Kako je s tem v Sloveniji in kakšen je vaš nasvet investitorjem pri gradnji nepremičnin?

V Sloveniji imamo težave že pri prezračevanju, s tem se srečujem vsak dan. Veliko je tudi vlage, plesni, ljudje nimajo urejenega razvlaževanja. Naše nepremičnine niso pripravljene na spremembe, ki jih prinaša spreminjanje klime, ne vemo, koliko je protipotresno varnih, kako je s protipožarno zaščito. O vgrajevanju materialov pa bi rekla, da je na to pozorna peščica zelo ozaveščenih ljudi. Eden od razlogov za to so gotovo visoke cene naravnih materialov.

Pri gradnji ali prenovi stanovanj vedno pravim, da je treba misliti na to, da bomo v stanovanju živeli tudi, ko bomo starejši. Torej bodo stopnice, pragovi, ozka vrata, kopalne kadi, neustrezne talne obloge in podobno morda nepremagljiva ovira oziroma nas bodo ovirali pri samostojnem življenju. Pri oblikovanju stanovanja je zelo pomembno, da se upoštevajo ergonomski vidiki.

Tudi v gradbeništvu je veliko govora o krožnem gospodarstvu, vključevanju sekundarnih surovin drugih industrij v gradbene proizvode. Kaj smo se naučili iz izkušnje z azbestom, ki velja kot tehnično izjemen material, a se je izkazalo, da je za zdravje zelo škodljiv?

Pri novih materialih ne moremo poznati niti raziskati njihovega dolgoročnega vpliva na zdravje. Zato jih moramo jemati kot potencialno zdravju škodljive in tako z njimi tudi ravnati, poskrbeti za zaščito pred vnosom v telo. Na področju delovne zaščitne opreme imamo v Sloveniji še veliko možnosti za izboljšave. V praksi se pogosto zgodi, da zaposleni neustrezno uporabljajo zaščitno opremo, čeprav je predpisana.

Delala sem v Nemčiji, nekoč sem opazovala delavca, kako se je pripravljal za obrezovanje žive meje. Porabil je več kot deset minut, da se je oblekel, obul, si nadel debele rokavice, zaščitno čelado, očala, slušalke ... Pri nas česa takega nisem videla, odnos do zaščitne opreme in varnosti pri delu je pogosto omalovažujoč. Govorim na splošno, ne glede na poklic. Spomnim se, da je osebje v operacijskih dvoranah začelo nositi krokse, pri tem pa niso pomislili, da bi se lahko poškodovali, če bi jim skozi odprtine v obutvi padel oster predmet ali jedka snov.

Spomnimo se, koliko časa je trajalo, da smo stekleno volno, ki se je izkazala kot škodljiva za zdravje, zamenjali za druge izolativne materiale. Še ko je bil njen vpliv znan, delavci pri vgrajevanju marsikdaj niso uporabljali zaščitne opreme.

Pomembno je, da imamo spoštljiv odnos do stvari, s katerimi imamo opravka. Tako se bomo na delo z njimi dobro pripravili ter z njimi ravnali tako, da bomo zmanjšali potencialna tveganja. Povečati moramo ozaveščenost na tem področju in razumeti moramo, da je to, da se zaščitimo pri delu, naša odgovornost, da za to poskrbimo zaradi sebe in ne zaradi delodajalca.

Z delom povezane bolezni v Evropi vsako leto povzročijo 200.000 smrti, ocenjuje Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu. Med z delom povezanimi boleznimi naštevajo kostno-mišična obolenja, kožne in rakave bolezni, bolezni, ki jih povzročajo biološki dejavniki, v Sloveniji najpogosteje govorimo o azbestozi, s katero se pri svojem delu srečujete tudi vi.

Azbestoza je ena redkih prepoznanih poklicnih bolezni, njena skrajna oblika je neozdravljivo rakavo obolenje, mezoteliom. Ozaveščenost ljudi o tem in o škodi, ki jo je azbest povzročil, je velika. Veliko se o tem govori, v nasprotju z nekaterimi drugimi nevarnimi snovmi iz okolja, s katerimi so v stiku nekatere druge skupine zaposlenih. Na primer rudarji, zaposleni, ki delajo z barvili, laki … Če bi bili tako ozaveščeni za vse škodljive vplive okolja, bi bilo na splošno verjetno manj bolezni. Seveda je Soška dolina zaznamovana z azbestom, številni so bili izpostavljeni in imajo tveganje za razvoj mezotelioma, vendar mislim, da ni smiselno ves čas živeti v tem strahu in pričakovanju hudega.

Fascinira me, kako se to ves čas potencira, sploh ker imamo ob tem največjega dokazanega povzročitelja drugih, tudi neozdravljivih vrst pljučnega raka – kajenje. Nihče ne protestira proti temu, da bi bilo treba zapreti tovarne cigaret, ni društev. Vzbujanje strahu ni v dobro bolnikov, ampak morajo ljudje začutiti, da obstaja zaščita, tudi sistem, ki omogoča hitro odkrivanje bolezni, kar omogoča boljše možnosti zdravljenja.

Kako lahko pri tem pomaga vaša dejavnost?

Ljudje bodo največ naredili zase, če bodo vsaj tisti, ki vedo, da so bili izpostavljeni, hodili na preglede, ki jih organizira Društvo obolelih zaradi azbesta (OZA), sodelovali s kliniko Golnik, bili pozorni na morebitne spremembe pri sebi, da se morebitna bolezen čim hitreje odkrije, ter se ne izpostavljali škodljivim vplivom, kot je kajenje. Azbest je na tem območju najbolj koncentriran, vedeti pa moramo, da so (bili) z njim v stiku tudi drugod po državi. Moja prva pacientka z mezoteliomom je bila z Gorenjske.

Zakaj ste kot ekipa iz Gorenjske – delujete v okviru bolnišnice na Jesenicah – začeli vzpostavljati mrežo v Goriški in Severnoprimorski regiji?

Mrežo specialistične paliativne oskrbe smo začeli plesti na Goriškem in v Severnoprimorski regiji na pobudo društva OZA. To društvo se je povezalo s Kliniko Golnik in doseglo, da imajo na kliniki Golnik preventivne preglede in zgodnjo diagnostiko azbestnih sprememb. Nato so iskali možnost, da bi bilo za bolnike poskrbljeno tudi po tem, ko pregledov tam ni več, morda bi jim lahko tudi prihranili kakšno pot na Golnik. Društvo OZA se je povezalo z našo gorenjsko paliativno mrežo in gorenjskim društvom za paliativno oskrbo Palias. Na začetku smo obiskovali samo bolnike z mezoteliomom, organizirali smo nekaj predavanj.

Na predlog bolnikov z drugimi neozdravljivimi obolenji, ki smo jih srečavali na terenu, smo po letu in pol predlagali bolnišnici dr. Franca Derganca v Šempetru, da bi prevzela program mobilni paliativni tim, ki je v tistem času dobil veliko finančnih sredstev prek evropskega projekta za okrevanje in odpornost. V bolnišnici so prevzeli program, sama sem se zaposlila za 20 odstotkov, v prihodnje pa močno računamo na razvoj dejavnosti v bolnišnici.

Potrebno je tudi učenje zainteresirane strokovne in laične javnosti. Pri tem računamo na pomoč tako društva Palias kakor tudi društva OZA in nameravamo speljati veliko izobraževalnih dogodkov. Povpraševanje po paliativni oskrbi v domačem okolju se zdaj tudi v teh krajih povečuje. Severna Primorska in Goriška regija sta med najbolj zahtevnimi regijami zaradi težje dostopnosti in slabih cestnih povezav ‒ naj pa dodam, da koncentracija drugih bolezni, razen mezotelioma kot posledice specifične izpostavljenosti, po mojih izkušnjah ni nič večja.

Kako narobe si v Sloveniji predstavljamo, kaj je paliativna oskrba?

Premalo je še bilo vloženega v to, da bi si ljudje pravilno razlagali to dejavnost in jo začutili kot pomembno pomoč pri izboljšanju kakovosti življenja. Napačno jo razumejo kot pripravo na smrt, zato se pozno odločajo za klic na pomoč, kar pa ni v redu.

Paliativna dejavnost se začne ob diagnozi neozdravljive bolezni – takrat lahko pomembno spremenimo življenje ljudi. Dokazano pripomore k hitrejšemu prepoznavanju simptomov in reševanju zapletov, ki nastanejo ob bolezni. Pri delu se osredotočimo na bolnika, na njegov odnos do bolezni in življenja, na njegovo socialno mrežo, seveda ob dobrem poznavanju medicinskega dela.

Paliativna oskrba poudarja življenje, ne umiranje

Vsa prizadevanja so vložena v podaljšanje življenja, in to v kakovostno podaljšanje. Poudarjamo pomen zgodnjega vključevanja bolnikov s pljučnim rakom. S Kliniko Golnik smo dosegli, da so ti bolniki vključeni že takoj po diagnozi ali celo prej. To nas dviga daleč nad povprečje evropskih držav in je primer zelo dobre prakse, v okviru tega smo tudi povezali dve regiji, Gorenjsko in Goriško, o čemer sem prej govorila.