Trnuljčica

Če bi bila lahko kakšen pravljični lik, bi si želela biti Trnuljčica. In to iz čisto preprostega razloga: da bi se, v tistih sto letih, res dobro naspala. Po vseh nočeh v zadnjih nekaj letih, ko me je mučila nespečnost.

Kdor ni nikoli izkusil neprespane noči, najbrž ne ve, o čem govorim, a statistika kaže, da imamo težave s spanjem mnogi. Podatki iz leta 2020 kažejo, da okrog 65 odstotkov Slovencev ne spi v skladu s priporočili. Torej dobrih sedem ur na noč. O tem, da pomanjkanje spanca vpliva na vse vidike življenja, verjetno ni treba izgubljati besed.

V zadnjih letih sem bolj ali manj preizkusila vse načine, kako premagati nespečnost. A žal je to bolezen, ki se rada vrača. Kot mnoge druge zahrbtne bolezni. In ne glede na to, da v teoriji verjetno poznam(o) čisto vse trike za boljši spanec, je v praksi to malce težje. Kvečjemu ima lahko pretirano ukvarjanje z nespečnostjo nasprotni učinek, pravijo strokovnjaki. Prav to mi vztrajno, z ljubeznijo rade povedo tudi prijateljice in bližnji, ki so že siti mojega tarnanja. Kot sem sama sita nasvetov, kakršni so »skodelica mleka z medom pred spanjem«. Zame je najpomembnejši urejen bioritem.

In če mi v našem kapitalistično usmerjenem svetu od vseh zdravnikov in strokovnjakov niti eden nikoli ni rekel, naj grem na bolniško, potem je z našo družbo verjetno nekaj narobe. Pri spancu se pravzaprav vse začne in tudi konča. Kot mi je v intervjuju za Sobotno prilogo pred časom dejala psihologinja Vita Štukovnik, različne prilagoditve živali kažejo, da je spanje evolucijsko res močna potreba. Doslej namreč še niso proučevali živali, ki ne bi spala. Preden začnem šteti ovce, pa še zaključna misel ... zzzzzzzzzzzz ...