V nadaljevanju preberite: 

Pred desetletjem, ko se je Pirenejski polotok spoprijemal s posledicami dolžniške krize in njenega reševanja, so bile najpogostejša izbira volivcev od 18. do 24. leta starosti skrajno leve stranke. Na parlamentarnih volitvah leta 2015 je, denimo, skoraj petina mladih v tej demografski skupini glasovala za Podemos in Združeno levico. Danes je slika popolnoma drugačna.

»Skrajno desne stranke se zelo spretno prilagajajo novim komunikacijskim kontekstom,« je v pogovoru za Nedelo poudarila politologinja in novinarka Estefanía Molina ter dodala, da pri širjenju radikalnih idej pomembno vlogo igrajo algoritmi. Sogovornici pritrjuje tudi sociolog in politolog z madridske univerze Carlosa III. ter avtor knjige Kaj storiti s skrajno desnico v Evropi Guillermo Fernández Vázquez. »Če uporabim izraz, ki bi bil všeč Voxu, skrajna desnica dobiva kulturno oziroma ideološko bitko na družbenih omrežjih, zlasti na novih platformah in v okviru sodobnih vzorcev pridobivanja informacij in razprav,« je dejal.

V tem kontekstu je po njegovem mnenju mogoče razumeti tudi preobrat v političnih identifikacijah mlajših generacij. V preteklosti je veljalo, da je levica tista, ki se upira moraliziranju in grajanju, danes pa je desnica obrnila ta narativ v svojo korist. Ustvarila si je zavajajočo podobo gibanja, ki ponuja osvoboditev od pridiganja. Kakor pravi Fernández Vázquez, je sporočilo skrajne desnice preprosto: »Levica te želi prisiliti v občutek krivde za vse: ker onesnažuješ, ker uporabljaš nepravilen jezik, ker si seksist, ker imaš določeno mnenje o neki temi ali ker ti je všeč nekaj, kar oni obsojajo. Mi pa te odrešujemo teh občutkov. Lahko jih zavržeš, bodi ponosen, ne čuti se krivega.«