Če bi bila drevo

Če bi bila drevo, bi bila ginko. Moja ljubezen do tega drevesa, ki izhaja iz Kitajske in je živi fosil, sega devet let nazaj v čas študentske izmenjave v Weimarju. Mestecu Schillerja in Goetheja, v katerem se – ko vsake toliko mimo pripelje kočija – zdi, da se je čas ustavil. Weimarja ni bilo težko usvojiti, še težje se je bilo v njem izgubiti, morda le ob pogledih na stavbe, ki so v sebi nosile toliko zgodb, in na čudovita drevesa, ki so jeseni, ko je bilo vreme sicer večkrat turobno sivo, dajala barvo.

Rumeno. Bilo je, kot da sem živo rumene liste ginkov v Weimarju videla prvič. Prvič opazila. Weimar sem začela povezovati s temi mogočnimi drevesi, ki čez leto morda niso videti nič posebnega, jeseni pa zažarijo v vsej svoji lepoti. No, menda je Weimar res mesto teh dreves – v njem imajo tudi muzej ginka –, do katerih je tudi Goethe gojil posebno ljubezen. Namenil jim je celo pesem in menda je svojim prijateljem dajal liste posušenih ginkov. Ne da bi to vedela, sem takrat isto storila sama …

»Če bi bila drevo, bi bila ginko. Če bi bila ginko, bi si želela, da je vedno jesen. Ker so takrat najlepši in najmogočnejši, obenem pa tako ranljivi pred prihajajočo zimo.« Te besede so se v meni pojavile nekaj let pozneje, ko sem v Ljubljani živela blizu ulice, kjer je drevored ginkov. Enega sem lahko opazovala iz sobice in premišljevala, da bi si nekoč, če bi živela v hiši, želela svojega.

Le kakšni dve leti pozneje sem posadila ginko. Kot je nekoč storil tudi Goethe. A tako kot pozno jeseni ginku odpade listje in postane gol, tudi v ljubezni odpadejo maske in se razgalijo dejanja. In ker je drevo težko vzeti nazaj, moje raste naprej. Piše svojo zgodbo, sama pa sem se odločila, da je bolje, da ginkov list ves čas nosim s seboj – s črnilom vrisanega na kožo –, samo tako sem prepričana, da ga ne bo treba nikoli (za)pustiti nikjer.