Očka Triglav

»Oj, Triglav, moj dom, kako si krasan, kako me izvabljaš iz nizkih ravan.« Ko smo pred dobrim letom dni vsi navdušeno delili posnetke pesmi v izvedbi Laibachov z gosti, sem se šele zavedela, kako mogočna je ta pesem. In kako mogočna je šele najvišja slovenska gora, do katere (tudi) naša družina z očetom na čelu goji poseben odnos. Kmalu v prvih razredih osnovne šole, ko je oče presodil, da smo dovolj sposobni, nas je peljal na Triglav, kamor se je sam povzpel že več kot 80-krat.

Kot da bi sanjala včeraj, se spominjam sanj tiste sedemletnice; o prepadih, klinih in jeklenicah, o veličini gore, ki je še nisem videla, spoznala. Takrat posnetkov, s katerimi bi zlahka preverili pot, ni bilo, bila so le pričevanja očeta in drugih. Skala, ki sem jo takrat prvič občutila, je bila v resnici precej bolj prijazna kot v mojih predstavah. Kolikor se spomnim, je pohod, razen dežja, ki nas je pral zadnjo uro poti do Kredarice, potekal gladko. Bolj jasno v spominu je pot čez nekaj let, ko smo se v neurju podali čez Triglav proti Doliču in sem se bala, da me bo dobesedno odpihnilo s skale. In še tretjič, ko sem šla na pot z očetom, sta naju namesto sončnega vzhoda na vrhu pozdravila dež in grom.

Da sem nato dvakrat, ko nisem bila z očetom, imela na vrhu lepo vreme, ni zgolj naključje. Oče se pač, v nasprotju z mano, na vreme ne ozira preveč. Danes bi v takih primerih verjetno poklicali socialno. Četudi se sama zavedam nevarnosti in imam zdravo strahospoštovanje do gora, pa sem obenem hvaležna, da mi je na svoj način predstavil lepoto hoje. In da sem kljub večkrat slabemu vremenu ohranila ljubezen do gora, ki je v zadnjem letu postala še močnejša. In našla druščino, ki rada osvaja tudi druge dvatisočake, ne le Triglava. In to v lepem vremenu.