Spomin na Metin čaj

Zunanje podobe, imidža, nikoli nisem gradil s poudarjanjem svojega glasbenega nagnjenja, tudi filmofilsko razgledan nisem. Sem se pa z obema področjema ustvarjalnosti srečeval tako na ravni všečnosti kot stanja na robu bljuvanja. Brez teoretske podlage, zgolj po občutku.

Ošpice, rdečke in norice v enem dobim, če zgolj zaslutim pesem z naslovom I will always love you, zapoje jo pevka žalostne usode, igrala pa je v filmu, v katerem jo je stražil zvezdnik, meni znan tudi iz reklam za rio mare. Tudi popevkarstvo Dalmatinca, ki ga je na poti v nebesa pospremila sto in ena barka, mi je lase postavilo pokonci, lase, ne kocine. Zdaj se mi to ne more več zgoditi, ker jih imam premalo. Las, ne kocin.

Tudi ob napovedniku večurnega Titanika bi se najraje vrgel v valove, pa si zadnji trenutek premislim, ker sila slabo plavam, realnost pa ni sedma umetnost. Mojemu želodcu tujih filmov in glasbe je seveda še kar nekaj.

So pa izdelki, ki jih nisem sposoben gledati ali poslušati iz nasprotnih razlogov. Prav tako brez poljudnoznanstvenih utemeljitev, pač čustveno. Najprej je tu Cvetje v jeseni. Prizore znam na pamet, a vsemu distančnemu (avto)posmehovanju navkljub me pretresejo. Ne vem, morda zato, ker so mi nefilmske slike iz Loškega pogorja tako zelo povšeči, morda zaradi glasbene podlage, jutranjih prizorov košnje, morda zaradi usode hlapca Daniela ... Je pa res, da bi se dalo iz prizora, ko Milena Zupančič sklene svojo vlogo na podnu izbe, čudovito uporabiti v reklami za ... Ob Metinem srčnem zastoju bi se Janez drl Meta, Meta!, dekla bi pridrvela s skodelico metinega čaja, Zupančičevi bi omočili ustne in vstala bi od filmsko omrtvelih, Droga Portorož pa bi uspešno prodajala meto v vrečicah na vrvici.

Saj Tom Hanks ni imel sreče na newyorškem letališču, kamor je priletel, če se ne motim, iz Krakozije, še huje ga je klofnilo v Philadelphii, kjer je staknil aids, tudi ob pogovorih s fuzbalko na samotnem otoku mu ni bilo lahko, a film, ki je prelep, da bi ga gledal enajstič, desetkrat sem scmeran ga, je Forrest Gump. Spet zgodba o aidsu v povojih, o vrhunskem ping pongu, nastanku smeškota in spoznanju, kje se je Elvis Presley učil seksi gibov. Sam sem treniral ping pong, se na faksu bal, da sem (spolno malodane brezmadežen) staknil kugo 20. stoletja, pa se je izkazalo, da so se mi zaradi neumivanja po hrbtu spustile zgolj glivice, smeškota sem si hotel vtetovirati na podlaket, le da z ustnicami, ukrivljenimi navzdol ... Momenti identifikacije?

Če od oči preskočim na ušesa, sem se zelo zgodaj seznanil z Beatli, jih poslušal in se sredi osnovne šole loteval celo prevajanja tako zapletenih pesnitev, kot je Help. Z radia je bilo tedaj moč slišati tudi Abbo, ampak to je bilo takrat, bi rekli, za ženske in otroke, ki so bili še mlajši od mene. Odnos do Beatlov se z desetletji ni ohladil, na površje pa je spet pridrla Abba. In z njo spomini, ko jih nisem želel poslušati. Ko sem na enem redkih rojstnih dnevov vrstnikov na njihovo muziko prvič izvedel, da sem všeč sošolki, s katero sva imela skupaj 54 kil. In spoznal zgodbo dveh švedskih parov, ki sta živela sanje na odmaknjenem otoku, kako so posamič postali drug drugemu samotni otoki, pa spremljal zgodbo gospe, nekoč oboževane zaradi najbolj seksi ozadja na svetu ...

Cvetje v jeseni, Forrest Gump in Abba so drobci v oceanu vizualnih in slušnih okruškov, ob katere trkam skozi leta. Okruškov, ki mi v poplavi vseenosti vedno znova pustijo rahlo zarezico na ušesih in mini bruno v očeh. V levem očesu, na desno ne vidim. Joj, a poznate tisto od Adija, ne Dasslerja, Smolarja, Daleč je za naju pomlad? Ja, tudi redki lasje gredo lahko pokonci.