Ljubiteljica vseh štirih letnih časov

Ne sodim med tiste, ki pozimi komaj čakajo na vroče poletje, niti med one, ki vedno čakajo na naslednji letni čas. Sem ljubiteljica vseh štirih letnih časov, tako kot sem vedno znova navdušena, ko slišim Vivaldijevo skladbo s tem naslovom. Kako dolgočasno bi bilo – ali pa morda že postaja, ko letni časi vse bolj prehajajo drug v drugega, ko zima ni več to, kar je bila, ko je poletje peklensko vroče.

Vse redkejši pogled skozi okno na zasneženo pokrajino. Sprehod skozi gozd po deviškem snegu, v tihoti, ki je globlja kot sicer. Toplo zavetje doma, ko se premražena vrnem domov. Zavedanje privilegija, da ga imam: topel dom. Vse to, skupaj s prijetnimi vonjavami iz pečice, vonjem dišečih svečk in miru, je zame čar zime. In ko se ta poslavlja, pride pomlad.

Prvo prebujanje listov na drevesih, ko iz dneva v dan po že več kot stokrat prehojeni poti opazujem, kako je vsak dan bolj odeta v zelene barve. Ponovno rojstvo narave, kot prvi jok novorojenčka. Živo zeleno buhtenje, ki kliče po tem, da grem ven. Nato pride poletje, ko se zdi, da vsi postanemo vsaj za to obdobje bolj sproščeni. Brezskrbni. Kot da bi v nas od šolskih dni ostal občutek, da imamo »počitnice«, četudi je privilegij dvomesečnih počitnic rezerviran le za redke, med drugim za učitelje, ki garajo čez vse leto. In potem je tukaj jesen. Ko se narava počasi odpravlja spat, ko listi zažarijo v drugačnih barvah, ko se dnevi krajšajo, za kosilo pa vse bolj prija nekaj na žlico. Gobe in kostanj, buče v različnih oranžnih odtenkih, jabolka, cimet, pita … Ko razmišljam o tem, da spadam verjetno med zadnje generacije, ki smo vsaj v otroštvu občutile vse letne čase v polnosti, se sprašujem, ali bomo morali zanamcem razlagati, kako je bilo, ko smo imeli še vse štiri letne čase. Še sreča, da imamo Vivaldija, s katerim bo morda to vsaj za odtenek lažje.