Pravica do odklopa

O pravici do odklopa se je v zadnjih mesecih prelilo veliko črnila. Pa smo poslušali o tem, kako je to neživljenjsko, nesmiselno in nemogoče. A dejstvo je, da odklop zlahka dosežeš, če nimaš telefona. Bi se odpovedali pametnemu telefonu v zameno za dejanski odklop?

Pametni telefon je danes nepogrešljiv. Prav zaradi te napravice imamo pri sebi ves čas izjemno zmogljiv računalnik, fotoaparat, kamero, snemalnik, z njim lahko plačujemo, še kultura ni imuna, saj obstajajo interaktivne razstave in predstave, kjer gledalci sodelujejo s svojimi pametnimi telefoni. Z njimi smo ves čas dosegljivi in brez odklopa. Ne glede na zakon. Odrasli bi morali biti toliko pametni, da bi se odklopili od naprave. A nismo. Zasvojeni smo vsaj toliko kot otroci.

Na poziv antropologa Dana Podjeda, naj prepovemo uporabo telefonov v šolah, se je z navdušenjem odzvalo ogromno ljudi. Torej upanje je. Kot piše Podjed, so številne države to že storile oziroma so prepoved začele uvajati, med njimi Norveška, Švedska, Finska, Francija, Velika Britanija, Nizozemska, Italija, Madžarska, Belgija, Luksemburg … Podjed dodaja, da je na Norveškem po uvedbi takega ukrepa v srednjih šolah upadla tesnobnost pri dekletih za 40 odstotkov, hkrati se je zmanjšalo tudi medvrstniško nasilje. Od kod torej zadržki?

Nekateri menijo, da se to ne da, da nima smisla, ker bodo otroci doma spet pri telefonih, da smo del digitalnega sveta. To drži. A prepoved pametnih telefonov ne pomeni, da se otroci ne morejo učiti računalništva in informatike. Prav nasprotno. In če bodo doma pri telefonih, zakaj jim ne bi dali miru v šoli?

Namesto da iščemo izgovore, storimo to. Morda bo to prvi korak k vsaj rahlemu utirjenju družbe. Ker čakati, da bo med tovarniškimi nastavitvami možnost samouničenja naprave, če deluje predolgo, nima smisla. Ukrepati moramo sami. Tudi s pozivi, kako ironično, prek družbenih omrežij. Dajmo malo več odklopa vsaj otrokom, če ga že sebi ne privoščimo.