Petkove palačinke

Včasih v mislih rada odtavam v otroštvo, ko ura in čas ter urniki še niso imeli takšnega pomena, kot ga imajo danes. Morda si že razumel, kaj pomeni »en teden«, ni pa ti bilo jasno, ali torku sledi sreda ali četrtek, kaj je ena ura in kaj petnajst minut. Petinštirideset minut risanke je minilo kot blisk, petinštirideset minut pri maši pa se je lahko zdelo kot večnost.

Včasih torej rada odtavam v čas, ko sem dneve ločevala po tem, kaj je bilo na domačem jedilniku. Še vedno z največjim spoštovanjem gledam na vse mame – pa tudi očete –, ki so vztrajno, iz dneva v dan, iz leta v leto, skrbeli in skrbijo, da je na mizi topel obrok. Sobota je bila za riž in pečenko, nedeljska goveja juha je klasika, ponedeljki so bili na vrsti za tisto, kar je ostalo od nedelje, poleg otrokom ljubega pomfrita.

Torki so bili rezervirani za jedi na žlico: od gobove juhe do ričeta, ki je postal dober šele v odraslosti. Sreda je bila za testenine, četrtki mi niso kaj dosti dišali, če se je na mizi znašla krvavica ali pečenica s prilogami, sem pojedla le te. Petki so bili bodisi za ribe in njihove različice bodisi za sladke skutine štruklje ali češpljeve cmoke. Sama, ljubiteljica sladkih jedi, sem najbolj čakala na mamine petkove palačinke. Kmalu sem jih začela peči tudi sama, a še danes, ko sem pri peki mamo že prehitela, ne znam narediti takšnih, kot jih naredi ona. »Bolj zdrave« verzije palačink s polnozrnato moko, z dodatki rastlinskega mleka in pečene na olivnem olju pač ne morejo prekositi palačink iz bele moke, pečenih na navadnem rastlinskem olju. Da so spomini močno povezani z vonjavami in okusi, dobro pove pavšalen podatek, da je za večino še vedno najboljša goveja juha – mamina. Jaz pa k temu dodajam palačinke. Gotovo je jasno, kaj se je zgodilo, če je mama jedilnik obrnila; vsi smo izgubili občutek za čas.