Bila je huda mravljica

Čeprav v Sloveniji živi menda 160 vrst mravelj in lezejo vsepovsod, je samo ena taka, ki pohrusta celega bika (brez rogov). Letos bo stara sedemdeset let in z njo so rastle in zrasle generacije otrok in staršev in tudi današnjih starih staršev.

Pesmico o hudi mravljici je napisal Branko Rudolf (1904–1987), ki ga literarna zgodovina označuje za polihistorja in erudita, njegovi prijatelji in kolegi pa za vsestranskega genija. Bil je pesnik, pisatelj, filozof, kritik, publicist, direktor SNG Maribor in upravnik Umetnostne galerije v Mariboru. Študij medicine oziroma potem biologije ni samo potešil njegovega nemirnega duha, ampak vstopil tudi v njegovo ustvarjanje, kar se odraža v njegovih strokovnih člankih, pripovedkah ali pesmicah za otroke, kjer nastopajo številne živali. Rudolf je zapustil ogromno dediščino na številnih področjih ustvarjanja, še zlasti na gledališkem, založniškem, novinarskem in tudi na likovnoumetniškem, in med knjigami, članki, eseji je največja zvezda drobna mravljica s črnimi nogami, pred katero se je najbolje skriti. Pozna jo vsak Slovenec in jo zna zapeti (uglasbil jo je skladatelj Marijan Vodopivec). Rudolfovi sodobniki so pesmico označili za iracionalno, grozljivo in pedagoško neprivzdignjeno.

Mravljica je bila prvič objavljena v Rudolfovi zbirki pesmi za otroke Zamorček in ladjica leta 1955, dobro desetletje pozneje pa v novi zbirki, ki je nosila njeno ime. Novo obleko in slavo ji je pred desetletji s svojo interpretacijo vdihnila Romana Kranjčan.

Tisti, ki smo odraščali z mravljico, smo se prej ali slej vprašali, ali je sploh kaj v pesmi res. Ko so pred leti v neki radijski oddaji z biologi razpredali o enem najuspešnejših organizmov na zemlji – ima močne čeljusti, žleze z močnim strupom, so dobro organizirani in znajo med sabo odlično komunicirati – so omenili tudi, da mravljice lahko prenašajo tovor, ki tudi stokrat presega njihovo lastno težo. Skratka da niso kar tako, a bika seveda ne bi pohrustale. In Rudolf je to dobro vedel.