Dobra poezija se konča drugje, kot se začne

V tokratni sezoni rubrike Mlado pero, ki v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature, v Delu predstavlja mlade pisce in spodbuja prisotnost literature mlajših generacij v slovenski publicistiki, se je predstavilo osem literarnih kritičark in kritikov (ter osem avtoric in avtorjev proznih, pesniških in dramskih besedil). Eden od njih bo 23. junija na Rožniku prejel nagrado mlado pero in s tem dobil priložnost za enoletno redno pisanje recenzij za naš časopis.

FOTO: Voranc Vogel

Kristjan Rakar (2001)

»Dobra poezija se konča drugje, kot se začne, zato mora premakniti, ganiti. Pesnjenje Ele Potočnik, prejemnice nagrade mala Veronika, se v iskanju nenalomljene svetlobe razrašča iz sveta goste sivine. Vrhunec doseže, ko se otrese sramežljivosti intimizma in nas, prepuščene toku strasti, ponese v sfero čutnega zamaknjenja ter brezbrižnega pozabljenja. Opusa avtorica ne razvija logično, temveč smiselno – vzpostavi nepredvidljiv zasuk in ga utemelji z omenjenimi spretno izpeljanimi motivnimi ter tematskimi paralelami,« je o delu Ele Potočnik zapisal literarni kritik Kristjan Rakar, študent primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki literarne kritike večinsko objavlja na portalu Koridor – križišča umetnosti.

FOTO: Voranc Vogel

Izabella Rajh (2002)

»Dnevi s Kristino in Venija, kratki zgodbi Matjaža Jamnika, se zdita kot tuja si otoka, ždeča v istem morju pisateljevega jezikovnega­ izraza. Na enem domuje v brokat slovnične pravilnosti odet tridesetletnik, na drugem se avtor ukvarja s tematizacijo problematičnega najstniškega mulca s socialnega roba, ki živi v nemalokrat orisani situaciji; v blokovskem naselju, z mamo samohranilko, obsedeno z zunanjim videzom, a hkrati nepoboljšljivo odvisno od alkohola in cigaret. Mare v svoji adolescenčni naravi kontrira svetu in sebi na znane načine – prek preklinjanja, malodušja do ustroja zunanje realnosti in konstantne želje po avanturizmih, s katerimi si želi upravičiti svoj obstoj,« je poudarila literarna kritičarka Izabella Rajh, študentka filozofije ter primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

FOTO: Voranc Vogel

Lara Gobec (2001)

»Nekje na polju, kjer se izmenjujeta svetloba in tema, notranje in zunanje, se izgrajuje pesniški izraz koroške pesnice in prozaistke Verene Gotthardt. Skozi raznovrstnost podob, ki jih spremlja izčiščen slog, avtorica raziskuje razsežnosti (lastnega) minevanja in prehajanja. Svoj obstoj prevprašuje vse do trenutka, ko njena zavest minevanja ne prečisti, tako da postane nepomembno in ga sprejme kot sebi vrojenega; tedaj nastane prostor za svetlobo in upanje, ki naseljuje njeno ranljivo, razrvano notranjost, njene oči pa pod belimi žarki (…) srkajo bliske vode,« je o poeziji Verene Gotthardt zapisala Lara Gobec, pesnica, esejistka, dramatičarka in kritičarka. Njena besedila so bila doslej objavljena v revijah Spirala in Novi zvon ter na spletnih portalih LUD Literatura in Poiesis.

FOTO: Voranc Vogel

Nika Šoštarič (2001)

»Samo mimo greš/sem rekla/odprta/v upanju da bo bral naprej, zapiše prozaistka, pesnica in dramatičarka Mija Kramar na koncu pesmi Samo mimo in tako odpre vrata v svet svojega pisanja; svet, ki ga ustvarja skozi različne forme, z veliko željo po uslišani ljubezni. Avtorica vodi bralca po fiktivnem svetu, v katerem ga poskuša odklopiti od svetovnih kriz in ga zato venomer vabi k razmišljanju o preprostih magičnih stvareh, ki so velikokrat spregledane. Rdeča nit, ki jo šiva med poezijo in dramatiko, temelji predvsem na upanju v boljši svet,« je poudarila Nika Šoštarič, študentka filozofije in slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki piše gledališke kritike za ­Neodvisne, Radio Študent in Koridor – križišča umetnosti ter literarne refleksije za AirBeletrino. Piše tudi avtorska besedila, predvsem se posveča dramatiki.

Četudi vemo, da sonce zahaja, se oči začudijo

FOTO: Voranc Vogel

Alen Golež (1999)

»(…) v drugi svet,/v modro,/v modro tišino/meglic, v spanec/pod valovi, kjer/zagrize v sočno/pomarančo, ponujeno/od Neptuna, vse/to vidijo,/vse/to/slišijo/starci v P., v pesmi Piran zapiše Gitica Jakopin, katere poezijo pomembno zaznamuje motivika morja na meji s kopnim, ki ji služi kot polje upodabljanja posamezničinega odnosa do pretečega zunanjega sveta ter njegovih pričakovanj in pritiskov. Četudi avtorica v pesmih redko tematizira koncept mladosti, je v njih vseprisotna refleksija pomembnih odločitev in sprememb, ki utelešajo to starostno obdobje,« je o poeziji Gitice Jakopin zapisal Alen Golež, diplomirani prevajalec in filozof, ki trenutno študira sociologijo kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kritiško je dejaven na portalu Koridor – križišča umetnosti, kjer je tudi urednik sekcije za film in televizijo.

FOTO: osebni arhiv

Luka Benedičič (1998)

»Pesnica Nika Gradišek premišljuje o sebi in družbi v neločljivem tandemu. Skozi prizmo tujosti in odtujenosti piše o naporu umestiti se, najti svoj prostor – pod soncem in z drugimi. V ciklu Impresije iz Ljubljane se sprašuje, ali bi morala imeti različni imeni za dom in dom; prvi je prost in gibljiv, drugega – poševnega – podpira družina. Ljudem je sicer zaupano podpiranje sten lastnega doma, a tudi ljudje smo poševni, pravi pesnica, ob tem pa v svojem opusu z ostrim očesom diagnosticira poševnost lastnega sveta, ki se razteza od osebnega iskateljstva in ljubezenske intime do aktualnih družbenih vprašanj,« je zapisal Luka Benedičič, ki študira socialno antropologijo na Univerzi St. Andrews na Škotskem, v prostem času pa je pesnik, literarni kritik in urednik spletnega portala pesem.si.

FOTO: osebni arhiv

Eva Smrekar (1997)

»Dramska pisava Eve Kučera Šmon se v spretnem plastenju skorajda filmskih sekvenc spominov, dogodkov, likov in tempov dogajanja, ob inovativni ritmiki ter repeticijah, razkriva kot inteligentno razprostiranje ljudi, življenja in sveta, ki ob vnovičnem branju ponuja vedno znova drugačne interpretativne iztočnice – pri uporabi eksplicitno jezikovnih, zvočnih in zatorej tudi bralnih formalnih prijemov izgrajevanja dramskega sveta bi bilo zanimivo spremljati tudi njihov prevoj v izkoriščanje drugih uprizoritvenih možnosti oblikovanja avtoričine pisave na gledališkem odru,« je zapisala Eva Smrekar, ki končuje magistrski študij filozofije in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njeni članki so bili objavljeni v revijah Problemi, Maska in Likovne besede, piše tudi kritiška besedila za platformo Neodvisni. Trenutno je raziskovalna rezidentka Giacomettijeve fundacije v Parizu.

FOTO: osebni arhiv

Tinkara V. Kastelic (2001)

»Proza Aljoše Toplaka svoje mesto najde v liminalnem prostoru med književnostjo in kinematografijo – Toplakovi zapisi, ki so hkrati kinematsko statični in narativno dinamični, uspešno vpletajo nit sedme umetnosti v umetelno izvezeno prejo literature, pri čemer se filmskost kaže v izbranem slogu pisanja, bogati vsebini, dodelani strukturi ter močnem in živem besedišču. Za Toplakovo pisanje sta značilna živ, naraven jezikovni izraz ter skladen, vsebinsko prilagojen in dobro tempiran pripovedni tok, s katerim avtor vešče ilustrira vsebino in vzdušje zgodb ter zrcali kvalitete filmske montaže,« je o delu Aljoše Toplaka zapisala Tinkara V. Kastelic, ki je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala kot prevajalka, magistrski študij pa nadaljuje na področju sociolingvistike v Strasbourgu.