Premlevanje sveta in sebe v njem

V rubriki Mlado pero, ki jo medijska hiša Delo pripravlja v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature, vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi mlajših generacij ter spodbujamo njeno prisotnost v slovenski publicistiki. Za tokratno pero je poprijela pesnica Nika Gradišek (2001), recenzijo njenega dela je pridal pesnik, literarni kritik in urednik Luka Benedičič (1998).

Vem, da ne razumete, / ampak cilj ni priti preko, / cilj je umreti na poti, / ostati ob njej, v eni od pesmi zapiše Nika Gradišek, študentka socio­logije in anglistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter, kot dodaja, »ljubiteljska gledališka igralka, debaterka in filozoferka – nazivu filozofinja vendarle priznavam dovolj strokovnega renomeja, da po njem ne posegam tako hitro –, lastnica enega trmastega psa in nadležna feministka«.

Poševni svetovi: o poeziji Nike Gradišek

Avtorica je doslej objav­ljala v splet­nih in tiskanih literarnih revijah, kot so Primus, Novi Zvon, Mentor, Poetikon, LUD Literatura in Anthropos, pa tudi v raznolikih pesniških zbornikih in antologijah. Ob tem je bila osnovnošolska zmagovalka in večkratna srednješolska finalistka Župančičeve frulice, finalistka Pesniške olimpijade, polfinalistka Pesniškega turnirja in Urške ter finalistka Male Veronike. Je tudi aktualna prvakinja v slam poeziji; na evropskem prvenstvu v Rimu se je uvrstila med najboljše slam pesnice in pesnike Evropi, zato bo oktobra odpotovala v Brazilijo na svetovno prvenstvo v slam poeziji.

Kot poudarja, se je »med srednjo šolo pridružila celjski sceni slam poezije in ekipi Sljemerčin, trenutno pa sem del umetniškega in organizacijskega tima Mladih rim v Ljubljani, članica Slam zverin v Mariboru in glavna urednica literarnega glasila ENgLIST na oddelku za anglistiko in amerikanistiko FF UL. Eden izmed mojih ljubših aspektov literarnega ustvarjanja je videopoezija.« Sicer pa Nika Gradišek ob študiju dela tudi kot novinarka v univerzitetni redakciji ter redakciji za kulturo in humanistiko na Radiu Študent, je del ekipe feminističnih tur Urbane Vrane ter aktivna članica študentskega sociološkega društva.

FOTO: Voranc Vogel/Delo

Po poeziji posega, ker ji, kot pravi, nudi »jezikovno svobodo in poigravanje, ki ju imajo druge zvrsti literarnega izražanja vendarle nekoliko manj, pa tudi priložnost za iskanje ravnotežja med izčiščenostjo sporočila in prenapolnjenostjo z atmosfero«. Pri tem največkrat piše »v prostem verzu, ritem pa poskušam vzgojiti iz specifične sintakse in čim bolj tekoče inkorporiranih pesniških sredstev. Rada imam anafore, morda preveč. Rada slikam in atmosferim ter naravnost obožujem nove, nepredvidljive metafore. Če bralca presenetim s povezavo, ki jo lahko občuti in prepozna kot resnično ali domačo, a je še ni videl v tej luči, sem strašno srečna.

Vsebinske lege mojega dela večinsko izvirajo iz premlevanja sveta in sebe v njem. Zabavna opažanja iz okolice rada združujem s čim bolj iskrenimi notranjimi procesi čustvovanja. Trudim se biti prizanesljiva do bralcev in sebe, a vseeno razgaljena. Včasih se mi kakšna samoironija dobro posreči in takrat se na javnih branjih poezije z velikim veseljem skupaj z občinstvom ­hahljam sama sebi.«

Med svoje pisateljske vzore Nika Gradišek prišteva klasike, kot so Walt Whitman, Sylvia Plath in Ivan Minatti, pa tudi sodobne pesnike, kot sta Peter Semolič in Marko Tomaš, »vse do naključnih ljudi moje generacije, ki sem jih imela izjemno srečo najti v poplavi spletnih objav ali celo spoznati v živo«. Odkar je prebrala knjigo Marshalla McLuhana The Medium is the Message (Medij je sporočilo), ob razmislekih za prihodnost po tihem sanja o »multimedijski in multičutni razstavi poezije«.