Četudi vemo, da sonce zahaja, se oči začudijo

V tokratni sezoni rubrike Mlado pero, ki v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature v Delu predstavlja mlade pisce in spodbuja prisotnost literature mlajših generacij v slovenski publicistiki, se je predstavilo osem avtoric in avtorjev (ter osem literarnih kritikov). Eden od njih bo 23. junija na Rožniku prejel nagrado mlado pero.

Ela Potočnik FOTO: Voranc Vogel

Ela Potočnik (2004)

Pesnica si pri pisanju prizadeva za iskrenost in neposrednost; »da lahko skozi svoja dela brez sramu razodevam izkušnje ali bolečine, o katerih je pogosto težko spregovoriti«, pravi. Tako v pesmi Uroš zapiše: […] mislim da bog/vsako leto vrže/vsaj nešteto granat / na blokovska naselja/cilja na nas brez milosti/pok pam in nam vzame/naše najdražje/brez opozorila/saj veste kako/to poteka/pade strese poči/in nekoga ni več / zadoni na glas/in ostaneš brez soproga […]​.

Mija Kramar FOTO: Voranc Vogel

Mija Kramar (2001)

»Rekla bi, da je moj slog minimalističen, poskušam čim manj dolgoveziti. V dramah ima zame ključno vlogo ritem besedila; ko pišem, me vselej zanima, kako bo zapisano ne samo brano, temveč tudi slišano. Pomembno se mi zdi, da besede tečejo, in vselej pišem z mislijo na interpretacijo. Kar se tiče vsebine, sem doslej izhajala izključno iz osebnih, čustvenih vzgibov,« pravi prozaistka, pesnica in dramatičarka, ki bi med drugim rada napisala mladinski roman, saj se v prihodnosti vidi v gledališču in »kot avtorica mladinske književnosti, tako otroške kot najstniške«.

Verena Gotthardt FOTO: Voranc Vogel

Verena Gotthardt (1996)

Vsakič isto: // četudi vemo,/da sonce zahaja/se oči začudijo, v pesmi nad deželo zapiše pesnica in prozaistka, rojena v Celovcu, ki je liriko začela pisati v gimnaziji. Zdaj se posveča tudi kratki prozi, »zdi pa se mi, da je vse, kar pišem, na neki način poezija; nekako se vedno vrnem k liriki. Včasih, ko se kje predstavljam, rečem, da prihajam iz lirike, kot bi to bil moj domači kraj. In tako kot si ne moremo izbrati, kje smo rojeni, si tudi jaz nisem zavestno izbrala lirike. Bilo je pač vedno tako.« Avtorica je bila leta 2021 med nominiranci za prestižno literarno nagrado Ingeborg Bachmann.

Matjaž Jamnik FOTO: Voranc Vogel

Gitica Jakopin: Ljubim sebe in ves svet enako

Matjaž Jamnik (1995)

»Ko sem se spomnil oropati trgovino, sem šefov kombi pustil na parkirišču in se ležerno odpravil proti domu. Bil je tak dan, ko sem hotel res jebat mater poletju. Beton je bil kot sahara, jaz pa sem se počutil kot iz plastike ali plastelina; stopljen kot lizika,« v kratki zgodbi Venija zapiše prozaist, scenarist ter filmski in televizijski režiser, ki je leta 2018 podpisal filmski prvenec, dokumentarec Zgodovina zapuščanja, leto zatem pa ustvaril diplomski film Nihče ni rekel, da te moram imeti rad, ki je bil kot prvi slovenski kandidat izbran v sekcijo Cinéfondation filmskega festivala v Cannesu.

Gitica Jakopin FOTO: Voranc Vogel

Gitica Jakopin (2003)

»Pri pisanju me – tako slogovno kot vsebinsko – v največji meri vodi in privlači svoboda. V pesmih rada mešam več jezikov, najpogosteje slovenščino, angleščino in francoščino, ker ima vsak jezik izraze za določena občutja, ki jih drugi nimajo. Rada imam prosti verz in tok misli, tu in tam pa tudi kakšno rimano pesem ali pesem v določeni formi, ki se mi zdi zanimiva. Ob tem vsebinsko skoraj vedno črpam iz sebe, svojega življenja in svojih izkušenj, zato je tem veliko, od bivanjskih, ljubezenskih in drugih,« pravi pesnica, ki trenutno v Milanu študira film.

Nika Gradišek FOTO: Voranc Vogel

Nika Gradišek (2001)

Vem, da ne razumete,/ampak cilj ni priti preko,/cilj je umreti na poti,/ostati ob njej, v eni od pesmi zapiše pesnica in aktualna prvakinja v slam poeziji. Poezija ji nudi »jezikovno svobodo in poigravanje, ki ju imajo druge zvrsti literarnega izražanja vendarle nekoliko manj, pa tudi priložnost za iskanje ravnotežja med izčiščenostjo sporočila in prenapolnjenostjo z atmosfero«. Pri tem največkrat piše v prostem verzu, zapažanja iz okolice pa rada združuje »s čim bolj iskrenimi notranjimi procesi čustvovanja. Trudim se biti prizanesljiva do bralcev in sebe, a vseeno razgaljena.«

Eva Kučera Šmon FOTO: Voranc Vogel

Eva Kučera Šmon (1997)

Dramatičarka, scenaristka in producentka, ki je leta 2020 prejela študentsko Prešernovo nagrado, poudarja, »da je pisanje težaško delo, ki zahteva maksimalno zbranost in predanost, sploh če vzamemo v zakup, da to v večini primerov počnemo brez zagotov­ljenega plačila. Pisanja se tako kot vsake stvari priučiš, zato rada poudarjam, da to ni le danost, temveč gre v največji meri za predanost in voljo do nenehnega učenja, popravljanja, prebiranja, teptanja lastnega ega in iskanja avtorskega glasu. Mistifikacija procesa pisanja se mi zato ne zdi potrebna, ker s tem pisanje kot delo izgublja težo.«

Aljoša Toplak FOTO: Mateja Toplak

Aljoša Toplak (1996)

»Pogosto se sprašujem, zakaj se kot ustvarjalec vidim ravno v prozi; nenehno se namreč spogledujem z različnimi načini izražanja, filmanjem, glasbo, risanjem, standupom in tako naprej. Morda je kriva moja fascinacija nad filozofijo jezika. Morda je zame literatura peskovnik, v katerem teorijo zlivam v prakso,« pravi prozaist, pesnik, scenarist, kritik in filmski ustvarjalec, trikratni finalist festivala mlade literature Urška in aktualni zmagovalec Pesniške olimpijade, ki si v svojem delu (trenutno piše romaneskni prvenec) želi združiti »poglobljen obrtniški odnos do zgodb z videzom spontane lahkotnosti«.