Mistifikacija pisateljskega procesa se mi zdi nepotrebna

V rubriki Mlado pero, ki jo medijska hiša Delo pripravlja v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature, vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi mlajših generacij ter spodbujamo njeno prisotnost v slovenski publicistiki. Za tokratno pero je poprijela dramatičarka, scenaristka in producentka Eva Kučera Šmon (1997), recenzijo njenega dela je pridala kritičarka Eva Smrekar (1997).

»S poezijo in prozo smo lahko sami, dramsko besedilo pa potrebuje glasove, telesa, skupnost in prostor. Potrebuje končni aplavz, ki nas predrami iz užitka in vrne nazaj na škripajoči sedež v dvorani. Mislim, da se prav zato nikoli ni obneslo samostojno branje dramskih besedil. Ne poznam nikogar, razen kolegov in peščice zanesenjakov, ki bi odšli v knjižnico, ker se jim je zahotelo dobre drame.

Verjetno bi jo tudi zelo težko našli, ker se izid dramskih besedil zgodi zelo redko oziroma skoraj nikoli, kar je za promocijo dramskih besedil kot samostojnih del seveda dodatna omejitev,« pravi Eva Kučera Šmon, ki je za svoje diplomsko dramsko besedilo leta 2020 prejela študentsko Prešernovo nagrado, več njenih dramskih besedil pa je bilo objavljenih v revijah Dialogi, Literatura, November, Adept in Novi zvon. Njeno dramsko besedilo Na začetku počasi, potem pa tempo, tempo je bilo bralno uprizorjeno na odru SNG Drama Ljubljana, na Novi pošti in bilo prirejeno za radio Ars.

Po diplomi iz dramaturgije je avtorica nadaljevala magistrski študij na smeri Filmska in televizijska produkcija (AGRFT), že med študijem se je udeležila dodatnih izobraževanj na področju produkcije in scenaristke ter bila kot producentka del programa Talents Sarajevo v okviru sarajevskega filmskega festivala in delavnice MIDPOINT Shorts, ki velja za eno od najpomembnejših evropskih delavnic za razvoj kratkih filmov. Kot producentka in scenaristka trenutno vodi produkcijo kratkega igranega filma Dobrodošli doma ter razvoj celovečernega filma Očetov sinko, ki bo adaptiran po istoimenski knjigi Dina Pešuta. Lani je prejela Grossmannovo nagrado za najboljši scenarij za kratki film, ki jo podeljujeta AGRFT in Društvo slovenskih režiserjev in režiserk.

Eva Kučera Šmon je poudarila, da jo pri dramskem pisanju trenutno zanima »glas kot tak, funkcija avtorjevega glasu kot omniprezentnega dirigenta dramskih likov«. Ko je z začetkom študija na AGRFT začela pisati drame, je dodala, se je »s težavo odlepila od prozaističnega popisovanja dogajanja v didaskalijah, zaradi česar sem kasneje didaskalije poskušala premisliti na novo, jim najti novo, celo bolj aktivno vlogo v besedilu. Pri Na začetku počasi, potem pa tempo, tempo sem prek didaskalij začela komunicirati z likom, a se je moj glas kmalu pomešal z vsemi drugimi glasovi likovih bližnjih, ki so se nehote ves čas vrivali v didaskalije in me kmalu izpodrinili.

Maria Callas, Norma in odmevi nekega sveta

Pri drami Bunker, ki govori o srečanju dveh moških v skritem bunkerju, pri čemer je eden izmed likov v bunkerju od vojne za osvoboditev Slovenije, drugi pa pride v bunker zaradi strahu pred korono, so didaskalije dobesedno postale dirigent zbora in likov. Pri obeh omenjenih dramah sta me zanimala tudi tempo in ritem besedila, zato sem pri Bunkerju v didaskalijah celo zapisala predvideno hitrost branja zbora. Dramska besedila namreč razumem kot partituro, kot osnovo, ki bo kasneje morda porušena, predrugačena in izmišljena na novo, kar je tudi največji čar tega, kar počnemo,« je poudarila (odlomek drame Bunker bo objavljen v majski številki revije Literatura).

Eva Kučera Šmon trenutno vodi produkcijo kratkega igranega filma Dobrodošli doma ter razvoj celovečernega filma Očetov sinko, ki bo adaptiran po istoimenski knjigi Dina Pešuta. FOTO: Voranc Vogel

V zvezi s pisateljskimi mentorji je avtorica poudarila, da so bili »že v času študija vsi pod vplivom dramskih besedil Simone Semenič, zaradi česar smo se ves čas hoteli odcepiti od klasične dramske strukture, ki smo si jo izmišljali na novo. Profesorica Žanina Mirčevska nas je ves čas opozarjala, da moramo najprej obvladati pravila, da bi jih lahko kasneje uspešno kršili, kar sem zares razumela šele veliko kasneje.

Prav zato bi raje kot pisateljske vzore naštela mentorje, ki so mi vsak po svoje prišli naproti, me bodrili in v mojem pisanju velikokrat videli več, kot sem videla sama – ob Žanini Mirčevski še Simona Hamer, ki z izjemno pedagoškim in srčnim pristopom vodi delavnico Nova branja v Drami ter si na vse pretege prizadeva za promocijo napisanih besedil. Takšne delavnice, ki sicer od udeležencev zahtevajo ogromno predanosti in prostega časa, so v našem prostoru nujne, saj se vsak mentorski pristop po svoje vtisne v avtorja in ga preoblikuje.«

Eva Kučera Šmon je poudarila, da je pisanje težaško delo, ki zahteva maksimalno zbranost in predanost, »sploh če vzamemo v zakup, da to v večini primerov počnemo prostovoljno in brez zagotovljenega plačila. Pisanja se tako kot vsake stvari priučiš, zato rada poudarjam, da to ni le danost, temveč gre v največji meri za predanost in voljo do nenehnega učenja, popravljanja, prebiranja, teptanja lastnega ega in iskanja avtorskega glasu. Mistifikacija procesa pisanja se mi zato ne zdi potrebna, ker s tem pisanje kot delo izgublja težo.«

Avtorica stremi k nagovarjanju čim bolj raznolikega občinstva, »pa s tem ne mislim na populistično umetnost, ki se za doseg občinstva razvrednoti in v ta namen ubira bližnjice«, želi si, da bi njeno pisanje razumeli tudi tisti, ki ne prihajajo nujno iz umetniških krogov, iz krogov tistih, »ki prepoznajo, kdaj gre za postdramsko in kdaj ne. Elitizem umetnosti se mi namreč zdi še kako prisoten pojav, zaradi česar iz občinstva izgubljamo delavski razred, še bolj evidentno ga izgubljamo v krogu pišočih. Če sem prej govorila o tem, da pišemo brez predvidenega plačila, si je lahko predstavljati, da te takšno delo tudi zelo kmalu tako izčrpa, da se znajdeš pred vprašanjem o smislu svojega početja.

Na koncu pridemo do preproste enačbe: pišejo tisti, ki jim ekonomske predispozicije to dopuščajo, s čimer izgubljamo raznolikost produkcije. Na drugi strani s takim načinom finančno nepodprtega dela namesto kakovostnih del produciramo izgorele umetnike, ki se morajo, da bi se vendarle obdržali nad pragom revščine, razdajati pri več projektih hkrati.«