V rubriki Mlado pero, ki jo medijska hiša Delo pripravlja v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature, vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi mlajših generacij in spodbujamo njeno prisotnost v slovenski publicistiki. Za tokratno pero je poprijela pesnica Gitica Jakopin (2003), recenzijo njenega dela je pridal filmski in literarni kritik Alen Golež (1999).

»Pri pisanju me – tako slogovno kot vsebinsko – v največji meri vodi in privlači svoboda. V pesmih rada mešam več jezikov, najpogosteje slovenščino, angleščino in francoščino, ker ima vsak jezik izraze za določena občutja, ki jih drugi nimajo. Rada imam prosti verz in tok misli, tu in tam pa tudi kakšno rimano pesem ali pesem v določeni formi, ki se mi zdi zanimiva. Ob tem vsebinsko skoraj vedno črpam iz sebe, svojega življenja in svojih izkušenj, zato je tem veliko, od bivanjskih, ljubezenskih in drugih,« je poudarila Gitica Jakopin, ki trenutno v Milanu študira film, zadnje leto in pol pa je študirala primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na Sorboni v Parizu.

V gimnazijskih letih je prevedla in režirala dramski monolog Stena v morju, igrala v dveh celovečercih in nekaj kratkih filmih, pisala članke in objavljala pesmi v dijaških revijah, organizirala in sodelovala pri literarnih večerih, ob tem pa se doslej učila osem jezikov.

Leta 2020 je v samozaložbi izdala pesniški prvenec Njej, posvečen njeni pokojni babici, pisateljici, pesnici in prevajalki Gitici Jakopin (1928–1996), po kateri, pravi, je poleg imena podedovala tudi strast do jezikov in pisanja. Lani je pod okriljem založbe Totaliteta predstavila drugo pesniško zbirko Hoditi ali pa teči.

Melanholija na pragu težkih odločitev

Gitica Jakopin je leta 2020 v samozaložbi izdala pesniški prvenec Njej, lani pa pod okriljem založbe Totaliteta predstavila drugo pesniško zbirko Hoditi ali pa teči. FOTO: Voranc Vogel

K poeziji sicer teži »zaradi prej omenjene svobode. In pa zato, ker lahko samo z nekaj besedami poveš oziroma orišeš občutke, ki so veliko močnejši. Poezija se mi zdi učinkovita, kratka in jedrnata, obenem pa neskončno polna. Privlači me tudi film; namesto besed lahko v filmu prikažeš smisel s podobo, ki je, četudi nema, tako polna kot pesem. Neskončno se veselim prihodnjih projektov, v katerih bom lahko združila ti dve – meni najljubši – umetnosti.«

Ob tem se Gitica Jakopin veseli »življenja, ki mi bo prineslo vedno več izkušenj in posledično vedno več materiala in spoznanj, ki jih lahko pretvorim v umetniško delo«, med svoje pisateljske vzore pa umešča Tomaža Šalamuna, Andreja Brvarja, Milana Kundero, Joséja Saramaga in Marguerite Duras, predvsem pa »svojo pokojno babico Gitico Jakopin, njena dela bom prebirala znova in znova. Moje vodilo je – bolj osebno ko je delo, več ko vanj vpišeš sebe, lažje in učinkoviteje boš dosegel ­bralca.«

V prihodnje bi se avtorica rada podala tudi na področje proze, »pravzaprav se trenutno ukvarjam z romanom, za katerega nimam najmanjše ideje, kdaj bo končan, pišem pa ga v francoščini, tako da ga bom poskusila izdati v Franciji, če bo šlo. Poleg tega bi rada v slovenščini napisala zbirko črtic ali kratkih zgodb po vzoru svoje babice.« (Slednja je podpisala več kot sedemdeset knjižnih prevodov, številne prevode za RTV Slovenija in gledališče, pa tudi radijske igre, romane in pesniške zbirke.)

Avtorica je dodala, da bo poezijo »pisala vedno in povsod, tako da je samo vprašanje časa, kdaj bo prišla naslednja zbirka. Nedvomno pa bo treba še malo počakati, da pesmi – in jaz – dozorijo.«