Prehrana in pretreniranost

Vadimo, da bi bili bolj zmogljivi. Vedno, včasih? Zakaj vadimo, je namreč ključno vprašanje, ko se lotevamo vprašanja prehrane pri stanjih preseganja mej lastnega telesa, ki prepogosto vodijo v pretreniranost.
Zato je odgovor uvodno vprašanje ključen! Le tako bodo tudi prehranski ukrepi, kadar od telesa zahtevamo preveč, učinkoviti.
 

Kdaj potrebuje športnik prehransko obravnavo?

Športni sistemi so večinoma dobro utečeni, a tudi precej strogi/ togi sistemi. Zato, paradoksalno, mnogi športniki nimajo večjih prehranskih težav, kadar od telesa zahtevajo nekoliko več. »Sistem« jim mnogokrat ponuja tudi različne »prehranske rešitve«. Recimo v slogu: »Če je bila ta prehrana dobra, ko smo zmagovali, bo tudi zdaj!« Zato so še v večji zadregi tisti, ki sicer poskušajo slediti tem prehranskim priporočilom, a so vseeno vedno bolj utrujeni, njihova zmogljivost se začne zmanjševati, namesto da bi se ob vadbi povečala, pojavljajo se celo težave s spanjem, tudi zjutraj se zbujajo utrujeni. In na koncu še najhujše, pojavljati se začnejo težave z zdravjem. Namesto da bi bili bolj trpežni. V tem delu spektra se pogosto najdejo tudi najbolj vrhunski športniki.


 

Je problem prehrana, športnik ali sistem?

V tej točki je vsekakor čas, ko si postavimo več vprašanj. Najprej se vprašamo, ali smo mogoče slabo razumeli prehranska priporočila, ki smo jim sledili. To je, na žalost, pogosto. Naslednje vprašanje: kaj če smo uporabili priporočila, ki za nas niso primerna? Tudi to ni tako redko. Sledi še zadnje vprašanje, ki lahko ima še mnogo podvprašanj: ali sploh razumemo, zakaj uživamo določeno hrano in dodatke, ko se ukvarjamo s športom? Če smo neko prehrano ali prehranski dodatek uvrstili na svoj jedilnik zato, ker jo je nekdo priporočal vsem (in jo pri tem še prodajal), smo res zreli za prehranski posvet.


 

Prehrana športnika ni jedilnik

Ko športniki začnejo zahajati v težave preseganja samega sebe, med prve diagnostične pristope spada prehranska obravnava. Redno, dnevno dojemanje tega je za mnoge, za športnike in tudi trenerje, da ne omenjam funkcionarjev, marsikdaj enostavno pretežko. Oni bi hoteli jedilnik! Strokovno znanje o športni prehrani, ki se ne imenuje zaman tudi klinična, je namreč še vedno dokaj skromno in se pogosto zamenjuje z uporabo športnih dopolnil v slogu »katero je boljše«. Zato se zdi mnogim ta osnovni diagnostični ukrep tudi brez pomena. Vendar strokovno gledano sploh ni enostaven, potrebno je dokaj dobro znanje o presnovi, fiziologiji napora in športni medicini, da ga z uporabo strokovnih dietetičnih orodij sploh lahko izvedemo. V praksi pa se, paradoksalno, dogaja ravno nasprotno. Ko športnik hodi od enega do drugega strokovnjaka, ki ne najde organskih težav, se na koncu loti še neke diete. Te imajo praviloma nekaj psihičnih učinkov, tako imenovane »medene tedne«, nato pa športnik s tem štrbunkne še globlje in le redkim, ki tako ukrepajo, se uspe izviti iz močvirja težav in vrniti na poti stare slave.




 

Primer

Primerov, ko pretreniran športnik za svoje stanje išče vse druge razloge, le svojih prehranskih strategij ni pripravljen pogledati, sem v vsakdanji praksi srečala veliko. Pri tem vztrajanju v močvirju jim je v podporo brskanje po internetu, kjer nekritično »pobirajo« številne ideje o vzrokih in rešitvah svojih težav. Tako se je dogajalo tudi odličnemu športniku. Po nekaj mesecih, ko sva skupaj »občudovala« njegove nizke levkocite in drugo dokaj obsežno diagnostično dokumentacijo, ki so jo prispevali moji kolegi specialisti, ki so iskali vzroke slabe zmogljivosti, je končno le privolil v osnovno analizo prehranskega dnevnika. Naj se najprej postavim v bran kolegov zdravnikov: če pride k zdravniku športnik, ki navaja sumljive bolezenske znake, ki kažejo na prizadetost na primer srca, pljuč, imunskega sistema (infekti, vročine), je nujno potrebna ustrezna diagnostika. Vse druge anamneze, o hudem treningu, skromnem počitku, nespečnosti, drugih stresih v življenju in podobno, ponavadi športnik ne omeni.





Ne zdi se mu pomembno, tudi športnik sam in njegov trener sta ponavadi prepričana, da obstaja neki bolezenski vzrok za nepojasnjeno slabo zmogljivost. Tako je ta športnik privolil v analizo prehranskega dnevnika bolj iz obupa, ker sem še vedno vztrajala, da moramo poiskati vzrok za nizke levkocite in druge slabe številke v izvidih infekcijske klinike. Analiza prehranskega dnevnika je težave bliskovito rešila. Vrhunski športnik, ki je bil kolega vseh vrst prvakov, je od njih pobral samo pretiravanja. Predvsem močno pretirano količino beljakovin v prehrani, ki jim je vneto sledil maščobni udar. In seveda številni umetni vitaminčki in podobno. Ko se je končno spet »priklopil« na ogljikohidratno gorivo za vrhunske visokointenzivne napore, se je čudežno vrnila moč v noge, levkociti so se vrnili v normalne meje, stresni hormoni so se začeli pomirjati in športnik se je začel vračati na stare poti. Lahko bi rekli, da je bila to sladka zmaga žemljice z marmelado nad vsemi proteinskimi praški.
 

Prehrana?

Pri telesni aktivnosti zahtevamo od telesa več kakor ponavadi. Več energije in posameznih hranil. Te potrebe morajo biti vpete v vsakdanjo prehrano in so del športnoprehranske strategije, ki je tudi preventiva pred pretreniranostjo. Ker pretreniranost vodi v bolezenska stanja, mora biti prehranska strategija vpeta v del zdravstvene obravnave aktivnega posameznika. Ko se pojavijo znaki pretreniranosti, sta nujna analiza prehranske strategije in posvet s kvalificiranim strokovnjakom (ne prodajalcem prehranskih dodatkov).