V nadaljevanju preberite:

Zaslužna prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je mednarodno priznana raziskovalka na področju razvojne psihologije. Razvila je prvi test za ocenjevanje govornega razvoja v slovenskem jeziku. Je ena največjih strokovnjakinj za predšolsko vzgojo pri nas, ki nesebično deli svoje znanje in izsledke raziskav za večjo kakovost življenja otrok in vrtcev. Za življenjsko delo v razvojni psihologiji je prejela Zoisovo nagrado.

Kaj vam pomeni nagrada?

Veliko. Zelo sem je bila vesela. Ker jo je dobilo družboslovje, psihologija, ker sem jo dobila kot ženska. Vse to ni prav pogosto. Hkrati je to prepoznava mojega več kot 45-letnega raziskovalnega dela na področju vrtcev, razvoja otrok, zlasti v zgodnjih razvojnih obdobjih. Vedno sem se rada povezovala tudi z drugimi strokami, veliko raziskav smo delali meddisciplinarno. Reflektirali smo probleme in rešitve s filozofijo, sociologijo, jezikoslovjem … Svojih izsledkov nisem zapirala v predale in se po končani raziskavi lotila druge raziskave, ampak sem ogromno časa in truda vložila v to, da bi ti izsledki vodili v, upam, da boljše, bolj kakovostno življenje otrok in institucij, v katerih so predšolski otroci.

Celo življenje ste se ukvarjali z razvojem otrok. Kaj vse se je spremenilo?

Otroci v razvoju niso ne vem kako drugačni, so pa drugačni v vedenju, kot so bili pred nekaj generacijami. Manj se gibajo, manj se družijo, zato imajo manj socialnih veščin. Ne, ker jih ne bi zmogli razviti, kajti pri treh, petih letih jih razvijejo enako kot pred desetletji. Manj časa preživijo v skupnosti z vrstniki, zato so bolj individualni, sami sebi zadostni in velikokrat močno odvisni od odraslih tudi takrat, ko te odvisnosti absolutno ne bi smelo več biti. Manj se upajo samostojno izražati. Prej omenjena domišljija, ki je bila nekoč del vsakdana predšolskega otroka, je danes skrita pod nekimi navodili, usmeritvami, cilji. To, kar živimo mi, od nas prevzemajo otroci.

Pri vsaki naslednji generaciji se nekaj tega bolj pozna; da so večji individualisti, da so mogoče manj empatični, ampak, poudarjam, to ni razvojna zakonitost. Vemo, kdaj se empatija začne razvijati, kako se razvija, in tudi danes bi se lahko razvijala, če bi zagotovili dovolj pogojev, priložnosti, možnosti. Če bi otroke spodbujali, jih malo odmaknili od zaslonov, stran od tega, da je glavno, da si vedno in povsod uspešen in prvi, potem bi spet vzpostavili socialne stike, odnose, bolj realno podobo o sebi. Če se otrok primerja z vrstniki, ima možnost, da ga drugi podprejo. To je drugače, kot če se primerja z modelom na zaslonu, ki je najboljši, najlepši in najbolj drzen. Razmišljati bi morali, v kakšen svet pošiljamo nove generacije otrok, ki ga ne določajo oni, ampak mi.