
Neomejen dostop | že od 14,99€
Knjig, ki ponujajo recepte za vse življenje, je precej. Slovenski kuhar se lahko prebija skozi dediščino, ki jo je s prvo avtorsko slovensko kuharsko knjigo, Slovensko kuharico, začela »Magdalena Pleiweis-ova, rojena Knafelj-nova«, za njo pa so nemara največji slovenski longseller dopolnjevale, prirejale in prenavljale Marija Lavtižar, sestra Felicita (Terezija) Kalinšek, sestra Izabela Regina Gosak, sestra Vendelina (Marija Ilc) in šolska sestra Bernarda Gostečnik. To tradicijo je dopolnil mojster Ivan Ivačič s svojo Kuharsko knjigo in televizijskimi oddajami. Francozi imajo Larousse Gastronomique, Italijani pa se od leta 1950 opirajo na Srebrno žlico. Zdaj je dostopna v slovenskem prevodu.
Včasih s(m)o bralci prisiljeni čakati, še posebno takrat, ko nas kaznuje neznanje ali slabo znanje tujega jezika. Prisiljeni s(m)o čakati na prevod. Spominjam se prazničnega občutja, ko sem pred leti na Amazonu naročil in že čez nekaj dni dobil v roke angleški prevod kapitalnega dela s konca osemdesetih Maguelonne Toussaint-Samat A History of Food. Podobno se mi je zgodilo, ko so po dolgih desetletjih pripravili novo angleško izdajo francoske kultne, »definitivne« enciklopedije Larousse Gastronomique. Zveličavno delo iz leta 1938, ki ga je podpisal Prosper Montagné, uvod pa dodal znameniti chef Auguste Escoffier, »kralj kuharjev in kuhar kraljem«, je prvi angleški prevod sicer dobilo leta 1961, na novo izdajo pa je bilo treba dolgo čakati.
Srebrna žlica, sporoča založba, z elegantnimi fotografijami in čudovitimi opisi izvora jedi ter kulinarične tradicije vabi, da občutite italijansko vzradoščenost nad življenjem, ki izžareva iz sredozemske priprave okusnih jedi. V uvodnem razdelku je kratek vpogled v zgodovino nastanka tega dela: »Zgodba Srebrne žlice se začela tik po koncu druge svetovne vojne, ko se je nekemu založniku zazdelo, da bo izboljšani standard Italijane spet spodbudil k veselju skupnih obedov. Leta 1950 je Il cucchiaio d'argento izšla pri Editorale Domus, tisti založbi, ki izdaja tudi slovito arhitekturno in oblikovalsko revijo istega imena in jo je vodil arhitekt in oblikovalec Gio Ponti.«
Britanska založba Phaidon je prvo angleško izdajo Srebrne žlice pripravila leta 2005 in takoj je postala uspešnica. Leta 2011 je sledila prenovljena in dopolnjena izdaja, ki je uspešnica še danes. Toda Srebrna žlica ni le knjiga, je cel založniški program s številnimi naslovi, ki se osredotočajo na posamezne tematike ali regije.«
Srebrna žlica, so dodali v slovenski izdaji, je zbirka najznamenitejših in klasičnih receptov iz vse Italije, opremljena s čudovitimi novimi fotografijami, ki prikazujejo ne le same jedi, ampak tudi način, kako jih Italijani tradicionalno postrežejo. Vsak recept spremlja kratek uvod, ki pojasni njegov izvor, doda posebne napotke, da bo jed do popolnosti uspela, in omeni nekaj mogočih različic, ki odražajo italijansko kulinarično kreativnost, s katero obravnava receptov postane bolj osnova za navdih kot pa tog načrt priprave.
Zbiralci kuharskih knjig bodo s puristično tečnobnostjo morda vzdihovali nad novimi fotografijami, ki so sicer odlične, kot se spodobi za izdajo vrhunske založbe, saj je fotograf Jason Lowe za prvo angleško izdajo knjige priskrbel fotografije, posnete le z naravno svetlobo, a to se je v poznejši prenovljeni izdaji in drugih različicah pač spremenilo.
Angleška različica izvirne Srebrne žlice se konča z obširnimi meniji izbranih oziroma slavnih italijanskih chefov zadnjega pol stoletja (med njimi so Mario Batali, Lidia Bastianich, Arrigo Cipriani, Giorgio Locatelli, zdajšnja kraljica italijanske kuhinje Nadia Santini in drugi), v slovenski, ki ni tako obsežna kot izvirna otoška z dva tisoč recepti, tega dodatka žal ni. Elegantna slovenska izdaja je namreč prevod tiste izdaje, ki so jo pri založbi Phaidon pred tremi leti označili kot klasično in zanjo naredili izbor best-of-the-best receptov. S tem ne more biti nič narobe, ravno narobe, le kdo ne bi hotel jagodnega izbora, še posebno iz knjige, o kateri je Gordon Ramsay zapisal, da je prava knjiga za resne italijanofile, predvsem pa zares izčrpen vodnik, ki pokaže, da je italijanska hrana veliko več od vsem znanih testenin in pice.
Komentarji