Male morske deklice

V Mini teater vstopa  postdramska različica ikonične pravljice Morska deklica. Dramo je napisala mlada dramatičarka Nina Kuclar Stiković po motivih Hansa Christiana Andersena.

To je bila ena mojih najljubših Andersenovih pravljic, mogoče ena najljubših sploh.

Morda je zdaj pravi trenutek, da se vprašam, zakaj. Kaj sem v njej videla, začutila takrat, ko sem jo prvič brala kot deklica? Kaj vidim zdaj?

Mala morska deklica je zgodba o neuslišani ljubezni. O tem, kaj vse smo pripravljeni narediti za to, da se prilagodimo ljubezni. Tako se je spomnim. Je tudi zgodba o hrepenenju. Po tujem »svetu tam zgoraj«, ki ga ne poznaš, po mladeniču, ki pripada temu svetu.

Da bi ga še enkrat videla, je morska deklica pripravljena narediti vse: izgubiti svojo identiteto, svoje prijatelje, svoj čarobni ribji rep, prepustiti čarovnici svoj lepi glas in v zakup vzeti to, da bo vsak njen korak z novimi, človeškimi nogami na kopnem bolečina. Zaradi moškega. Zaradi iluzije ljubezni.

Tako kot so si Pepelkine sestre dale odrezati peto in prste, da bi lahko stopile v kristalni čeveljček, ki bi jih odpeljal k princu. Kaj vse so princese v pravljicah počele za to, da bi ugajale princem? Večinoma so zaspale in čakale na odrešitev. Na poljub princa, ki jih bo prebudil. Andersenova mala morska deklica je dala svoje telo in glas za moškega, zatem ko se je vanj zaljubila na prvi pogled, pravijo ustvarjalci predstave, »naša morska deklica pa raziskuje pozicijo ženskega glasu in telesa danes, v času neoliberalizma, ko nas vodi svoboda«.

Morska deklica svoj glas uporabi kot plačilo za storitev, pravi režiser predstave Jure Srdinšek. S čarovnico skleneta pogodbo z jasnimi pogoji: Če mi vzamete glas, vpraša mala morska deklica, kaj mi še preostane?  Svobodni trg?

Mala morska deklica, 1989 (Disney) FOTO:  Press Release

Morda je tu ključ, zakaj me ta Andersenova pravljica tako vznemirja še danes. Tudi jaz sem ta morska deklica. Iz druge generacije, pa vendar. Vzgajana zato, da ugajam, da pišem, da sem pridna, produktivna, da izpolnim pričakovanja, in v zameno za to, sem se pripravljena odreči svojemu glasu.

Edina razlika je, da tega ne delam zaradi moškega, ampak zaradi družbe, sistema. Upiram se, tako si mislim, a hkrati privolim v vse, da bi bila sprejeta v svetu, ki mu ne pripadam. Ne spadam v potrošniški svet, ne spadam v sistem nenehne reprezentacije na družbenih omrežjih, lajkov, samopromocije, a vendar sem tukaj, ker moram biti. Res moram?

Pišem, a tu zgoraj, v tem svetu, to boli, tako kot njo boli vsak korak njenih nog, ki bi morale ostati ribji rep. Prepozno sem opazila, da pisanje nima več cene. Nima je niti fotografija niti predstava niti poezija. Morala bi ostati pod vodo, skupaj s svojimi sestrami sirenami bi morala plavati z delfini, se smejati, se igrati in prepevati, ne pa da živim tu zgoraj in delam tri različne službe, da lahko preživim, tako kot junakinje romana Zajtrk prvakinj Liu Zakrajšek.

 Očitno ima režiser predstave prav. Svoj izvirni glas smo uporabili za plačilo za storitev. To je bila moja odločitev. To je naša odločitev. Je res naša? Smo v tem brezsramnem turbokapitalizmu imeli izbiro?

Vsi, ki hočemo peti, pisati, plesati, slikati v svetu, ki ne ovrednoti tega dela, smo obsojeni na to, da je vsak nov korak težji in bolj boli. Žrtvovali smo svoj glas za nekoga, ki nas ne razume, za nekoga, ki mu za nas ni mar, ki nas ne more prepoznati, pa naj bo to princ, kapitalizem, neoliberalizem ali tehnofevdalizem.

Sto sedeminosemdeset let pozneje morske deklice izbirajo, pravi Jure Srdinšek. Izbirajo, kako bodo unovčile svoj glas, kako svoje delo, svoje telo, svoj čas, svoja čustva, celo odnose. Iz česa vsega bodo naredile produkt in komu ali čemu bo ta produkt koristil. Kdaj se za svoj glas boriti in kdaj ga utišati? Res lahko še izbiramo?

Ne vem, jaz bi samo rada nazaj svoj ribji rep. In morda bo pomagalo, da vidim predstavo.