Kitajska marsikje prva, v nogometu pa pogosto med zadnjimi

Pri 1,4 milijarde prebivalcev, izjemnem gospodarskem razvoju in neskončni beri športnih medalj se je treba vprašati, v katerem grmu tiči zajec, da Kitajske ni na nogometnem zemljevidu.

Po zadnji tekmi na azijskih kvalifikacijah za nogometno svetovno prvenstvo, ki se je končala s porazom proti Avstraliji, je Kitajska trdno prikovana na dno tretje skupine, ki jo sestavljajo še Bahrajn, Indonezija, Savdska Arabija, Avstralija in Japonska. Po osmih odigranih tekmah ima zgolj šest točk in vse kaže, da bo reprezentanca izpustila bodoči mundial. Pred tem so se na največje nogometno tekmovanje uvrstili zgolj enkrat, in sicer leta 2002, ko so po treh porazih na treh tekmah izpadli že v skupinskem delu.

(Pre)majhen bazen igralcev

Država ima v prvi vrsti težavo s kadrom, saj je bazen registriranih igralcev v primerjavi s celotno populacijo zelo majhen oziroma premajhen. Leta 2022 je imela Kitajska registriranih zgolj 710.000 igralcev. Za primerjavo, Slovenija – ki ima skoraj sedemstokrat manj prebivalcev –, je imela lani po besedah predsednika NZS Radenka Mijatovića več kot 74.000 registriranih igralcev, kar je največ do zdaj.  

K razvoju ne pripomore to, da ima največja azijska država zgolj štiri državne nogometne lige, medtem ko ima večina drugih držav vsaj pet ali šest lig, te pa lahko služijo kot razvojna pot za igralce, ki jim nekoč morda uspe zaigrati za reprezentanco.

Prvo profesionalno ligo so na Kitajskem ustanovili šele v devetdesetih, kar je ustvarilo peščico velikih klubov iz največjih mest, a to ni bilo dovolj, da bi nogomet kot pomemben šport sprejeli po vsej državi.  

Podkupnine kot sestavni del igre

Ob vseh težavah, ki jih povzroča pomanjkanje igralcev, je kitajski nogometni svet prežet s korupcijo. 

Avgusta lani je bil podpredsednik kitajske nogometne zveze obsojen na enajst let zapora zaradi sprejemanja podkupnin, iz enakih razlogov je bil na sedem let zapora obsojen nekdanji vodja oddelka za tekmovanja. Pred tem je bil kaznovan tudi bivši predsednik kitajske nogometne zveze Chen Xuyuan, ki je v času svojega predsedovanja v žep pospravil za skupno deset milijonov evrov podkupnin.

Chen Xuyuan je v žep pospravil za skupno deset milijonov evrov podkupnin. FOTO: Twitter

Prav tako je septembra lani kitajska nogometna zveza zaradi podkupnin ter prirejanja tekem na dosmrtno prepoved sodelovanja v nogometnem svetu obsodila 38 igralcev in pet zaposlenih v klubih, sedemnajst pa jih je prejelo krajšo, petletno kazen.

Za dobro mero so težave s korupcijo tudi med tistimi, ki naj bi pravilno in pošteno sodili. Decembra lani je bil na šest let in pol zaporne kazni zaradi sprejemanja podkupnin obsojen nekdanji nogometni sodnik Tan Hai, takratni vodja državnega sodniškega oddelka. Nekaj gnilega mora biti v državi, kjer je zaradi korupcije zaprt nekdo, ki je med letoma 2011 in 2015 kar štirikrat prejel nagrado za najboljšega delivca pravice prve državne nogometne lige. 

Tuja pomoč

Pregovor pravi, da v Braziliji ob rojstvu otroka najprej določijo, s katero nogo bo igral nogomet. Ta mentaliteta in vseprisotnost športa v državni kulturi naposled rodi legende in vzornike, ki jim mladi želijo slediti. Kitajska tega, vsaj v nogometu, nima. Obetal je Li Tie, ki je nastopil za Everton v premier ligi in je bil kasneje tudi trener kitajske reprezentance, a je tudi njega kakopak doletela dvajsetletna zaporna kazen zaradi korupcije.

Še največji projekt, ki je obetal z vznikom nove generacije nogometnih navdušencev, se je zgodil leta 2016, ko so kitajski nogometni prvoligaši iz evropskih klubov pripeljali plejado nogometašev – med drugim so se v Azijo takrat preselili Jackson Martínez, Hulk, Oscar in Carlos Tevez. Zapravljanje na koncu ni prineslo želenih rezultatov in večina igralcev je se kmalu vrnila v države, kjer je bil nogomet več kot zgolj investicija.

Ker se tudi domači trenerji niso obnesli, se je kitajska nogometna zveza obrnila na tuje. Tako sta reprezentanco svojčas vodila legendarna Italijana Marcello Lippi in Fabio Cannavaro, nato je sledil Srb Aleksandar Janković, ko pa tudi to ni obrodilo sadov, so na čelo postavili Hrvata Branko Ivankovića. Tudi ta se za zdaj ni ovenčal s slavo.

Pomanjkanja naravnega nogometnega podstata pač ne gre nadomestiti z nogometaši iz drugih delov sveta, kar trenutno ugotavljajo tudi na Arabskem polotoku. Preiskave, ki zatirajo korupcijo, in investicije v tujo silo so sicer boljše kot nič, a bo morala Kitajska postoriti še marsikaj, da bo postala velesila na enem izmed redkih področij, kjer to še ni.