Ti otroci, ki so začetek adolescence preživeli v lockdownu, morda bolj cenijo objem in dotik, ker bo že jutri spet prepovedan.
Galerija
Ob tem očitki, da nove generacije jemljejo branje kot kazen, da so izgubile socialne veščine, da nimajo več empatije, da nimajo odnosa do narave, zvenijo nekako absurdno. Mi smo jim potisnili v roke telefone, mi smo jih dali na zoom. FOTO: Jure Erzen/Delo
Poletje je. Lepo bi bilo napisati nekaj optimističnega, lahkotnega, kot aperol spritz v lokalu pod senčniki v dobri družbi, medtem ko na odru igra dober bend. Privilegij, ki si ga še pred dobrim mesecem in pol nismo zamišljali.
Privilegij je tudi, da hitro pozabljamo. A pozaba v dobi informacijskih tehnologij ni mogoča. Odprem računalnik, pogledam TV-dnevnik, grožnje o novih oblikah virusa, pričakovanje nove zapore, novih ukrepov. In že se zgodi blag napad tesnobe, spomin na čas karantene.
Nenavadno vedenje najstnika, ki je prepuščen tehnologijam, pred katerimi smo ga pred pandemijo poskušali vsaj deloma obvarovati. Klici mater in očetov, prestrašenih tako, kot si sam, ker so otroci med pandemijo postali zelo drugačni, tesnobni, asocialni ali agresivni. Enkrat sredi zapore, ko sem potarnala, kako me je izmučila zoom konferenca, se mi je moj trinajstletnik samo poznavalsko nasmehnil: No, zdaj si pa predstavljaj, kako je, ko zjutraj komaj odpreš oči in si že na zoomu. In tako vsak dan, skoraj pol leta.
Dovolj imam, je izbruhnil takrat. Ne morem več. Rad bi živel v drugem času. To je normalno, sem rekla. Vsi bi živeli v nekih drugih časih, sploh v tvojih letih. In tudi ta karantena bo minila.
Ne, ne razumeš. Rad bi se rodil vsaj takrat kot vidva z očetom ... Kakšno lepo otroštvo sta imela, brez telefonov in računalnikov ... Igrali ste se zunaj, se podili po igrišču z žogo, morda kdaj šli v kino ...
Bilo je izrečeno brez najstniške zafrkljivosti, bilo je zares. Zares misli, da smo bili privilegirani, ker nas ni vsako minuto nezadržno vleklo k zaobljeni napravici, ki ponuja senzacije in dražljaje na dotik. Ki ubija željo po druženju in gibanju, ki preglasi vse druge čarobne stvari okrog nas, nadomesti vznemirljiv občutek, ko ti čez pot na Rožniku skoči srnjak, vznemirjenje ob dobri knjigi, sprehod z deklico, ki ti je všeč ...
»Razmah pametnih telefonov in družbenih medijev je v generaciji povzročil največjo krizo duševnega zdravja v zgodovini,« je zapisala dr. Jean Twenge, profesorica psihologije na Univerzi San Diego, ki sem jo že citirala prav na teh straneh. Če temu pridružimo še pandemijo, bodo posledice nepredvidljive. Nekatere se kažejo že zdaj. Nekateri dijaki, ki pred pandemijo niso imeli posebnih težav, se spopadajo s popravnimi izpiti, tesnobnostjo, apatičnostjo; strokovnjaki na Centru za zdravljenje odvisnosti od interneta Log Out imajo vse več dela.
In še nekaj ti povem, je začel najstnik, če bi se vidva z očetom rodila v tem času, stavim, da bi bila oba bolj zasvojena s telefonom, kot praviš, da smo mi. Nato je z nasmeškom pogledal natrpane knjižne police: in verjemi, tudi teh knjig ne bi bilo tukaj, ne verjamem, da bi toliko brala, kot si.
Ob tem očitki, da nove generacije jemljejo branje kot kazen, da so izgubile socialne veščine, da nimajo več empatije, da nimajo odnosa do narave, zvenijo nekako absurdno. Mi smo jim potisnili v roke telefone, mi smo jih dali na zoom. In zdaj jim grozimo še s tem, da jim bomo vzeli neokrnjeno naravo in dostop do vode.
Zadnjič sem popustila vztrajnim prošnjam in druščino trinajstletnikov, vsi trije so preboleli covid, odpeljala v kino, prvič po enem letu. V avtu so navijali Eminema, z neverjetno hitrostjo ponavljali rime in se posmehovali ženski za volanom, ki je hotela zveneti kul in je rekla, da »smo Eminema poslušali že v naših časih«.
Ko so se razposajeni usuli iz avta in stekli proti Koloseju in sem jih gledala v hrbet, z dolgimi rokami in nogami, me je prešinilo ... da so ti dečki v pandemiji zrasli v fante. Na stopnicah sta jih čakali ljubki dekleti z druge šole, v kratkih hlačkah in majičkah, modi, ki jo diktira tiktok. Objeli so se, poljubili ... veliko bolj sproščeno in zares kot v časih, ko sem bila sama trinajstletnica. Ni še vse izgubljeno, sem pomislila.
Ti otroci, ki so začetek adolescence preživeli v lockdownu, morda bolj cenijo objem in dotik, ker bo že jutri spet prepovedan. Nekaj me je pretreslo v tisti podobi svobodne, sproščene »mladosti na stopnicah«, kot da je to podoba, ki bo v nejasni prihodnosti lahko vse redkejša. Če si bomo to dovolili. In vendar: dotiki, objemi, druženje, prve ljubezni in poljubi ... vse to bo našlo pot, ne glede na vse. Vedno je. In poletje je.
Komentarji