Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Nedelo

Preveč strastno? Preveč resno?

Tega, kje se prestopa meja, nam ne bodo pokazali algoritmi, mi smo tisti, ki s svojimi komentarji ustvarjamo svet, v katerem želimo živeti.
Jeremy Strong na podelitvi nagrad po izboru kritikov v Los Angelesu. FOTO: Shutterstock
Jeremy Strong na podelitvi nagrad po izboru kritikov v Los Angelesu. FOTO: Shutterstock
16. 1. 2022 | 10:00
5:37

»Jemljem ga tako resno kot svoje lastno življenje,« je rekel igralec Jeremy Strong o svojem liku Kendallu Royu. Ja, tistem ojdipovskem liku serije Nasledstvo na HBO, ki ne more izstopiti iz sence oblastnega očeta, medijskega mogula Logana Roya (Brian Cox).

Nasledstvo je nekaj najboljšega med tv-serijami v zadnjem času; scenaristi so z izjemno igralsko zasedbo ustvarili remek delo zgodbe družine nekakšnega Murdocha, ki ima vse elemente shakespearijanske drame, grške tragedije ali biblične zgodbe o Abrahamu. In ja, Strong je poseben igralec, ki nam v seriji razgrne impresivno paleto človeških stanj, ki se kažejo v njegovih stisnjenih pesteh, v neskončno žalostnem pogledu ali s kokainom podžgani samozavesti, ki se ob padcu dopamina stisne kot balon …

Članek v New Yorkerju, v katerem je Michael Schulman predstavil Jeremyja Stronga kot obsedenca, ki se zgleduje po igralcih, ki uporabljajo ekstremne metode za vstop v vlogo, kot so Robert de Niro, Daniel Day Lewis, Al Pacino ali Leonardo di Caprio v Povratniku, je na twitterju sprožil neobičajen vihar. Vsevedno občestvo se je razdelilo. Splet so preplavili žaljivi komentarji o igralčevi egocentričnosti, obsedenosti, norosti …

»Vse, kar vem, je, da prestopa Rubikon,« je o njegovih igralskih metodah rekel Robert Downey Jr. V nekem drugem času kompliment, zdaj žaljivka. Bilo je tako hudo, da so morali nekateri igralski kolegi, med njimi Jessica Chastain, stopiti v bran svojemu kolegu. Stopiti v bran? Ob vseh strašnih stvareh, ki se dogajajo vsak dan, ob vseh zločinih, ki prihajajo iz pandorine skrinjice zla, od Epsteina naprej, se omrežja in mi na njih ukvarjamo s spinom okrog teniškega zvezdnika na ravni pro et contra ali s primerom igralca, ki se »preveč predano posveča« svojemu delu.

»Jasno je, da nam vlada diktatura algoritmov,« mi je v Sarajevu rekel Alejandro G. Iñárritu, ki se je že na snemanju Povratnika soočil z rušilno močjo algoritmov družbenih omrežij. »A s tem vse bolj izgubljamo stik z realnostjo. Realnost postaja optična iluzija.«

Kaj v tem hitro odzivnem, vnetljivem, napetem svetu lahko rečeš, narediš, ne da bi to nekdo pograbil, obsodil, zavrtel in iz tega ustvaril nesorazmerno dramatično zgodbo? Zgodba postane last algoritmov, ki ne vedo, kaj je dobro ali slabo, kaj je prav in kaj narobe. Umetna inteligenca, ki so jo pomagali ustvariti inženirji Googla ali Facebooka z enim samim namenom, da spodbujajo odvisnost, povzročajo škandale in zarote in razdelijo svoje uporabnike: več strasti, več časa na zaslonu, več dopaminskih zank, več podatkov.

Tudi v našem malem prostoru opažam, da mnogi sogovorniki vse bolj pazijo, kaj bodo rekli, da ne bi bil stavek, izrečen »z dobrim namenom«, morda nerazumljen. Hkrati smo priča najbolj populistični, žaljivi komunikaciji tistih, ki imajo občutek, da so neranljivi, ali tistih, ki spadajo v odstotek osebnostnih motenj, ki se hranijo s takšnimi odzivi.

Nočem živeti v čistunskem svetu, kjer preži grožnja linča za skoraj vsako besedo, če jo nekdo iztrga iz konteksta. Ker to pomeni, da bodo nekateri občutljivi, inteligentni, ustvarjalni ljudje, ki si ne želijo gladia­torske vloge v ringu, še bolj pazljivi pri tem, kaj bodo sploh povedali v medijih, najraje nič. Hkrati nočem živeti v areni nizkih strasti, kjer nič ni sveto, kjer etične norme veljajo samo za nekatere, kjer se, tako kot v Nasledstvu, medijski moguli igrajo bogove z narcisis­tičnimi igrami političnih spinov, umetno podtaknjenih škandalov in razkrivanjem najbolj intimnih podrobnosti.

Tega, kje se prestopa meja, nam ne bodo pokazali algoritmi, mi smo tisti, ki s svojimi komentarji ustvarjamo svet, v katerem želimo živeti.

Zato je bilo tako osvežujoče gledati pogovor Slavoja Žižka, ki nam je skupaj s Ksenijo Horvat dal še en provokativen, briljanten, vizionarski intervju; zato je vsakič znova užitek gledati ali brati neuničljivega Radka Poliča, še enega »obsedenega in strastnega igralca«, ki kljub obsežni vznemirljivi biografiji Rac Petre Pogorevc vsakič znova lahko pove še nekaj novega, svežega, lucidnega.

Morda je privilegij, da to, kar pišemo na teh straneh, berejo predvsem tisti, ki v tej družbi še berejo. In ljudje, ki berejo, se običajno ne hranijo s škandali, ker še poznajo empatijo. Algoritmi je ne.

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine