Ko sem umrla, so me spremenili v zgodbo, ki je nisem želela slišati

Kaj nam v tem času lahko povedo miti? Zakaj imajo vse večjo moč, zakaj se vse več romanov in knjig napaja iz njih? Zakaj so miti še vedno tako živi? Zdaj, ko sem mrtva, vem vse, reče Polona Juh kot Penelopa na začetku predstave Penelopiada Margaret Atwood v režiji Livije Pandur. »Spremenili so me v zgodbo, ki je nisem želela slišati, postala sem palica, s katero pretepajo druge ženske.«

Miti so, kot pravi Tibor Hrs Pandur, eden temeljnih virov pisanja Atwoodove, saj zanjo delujejo kot veliki zemljevidi psihe. So zemljevid človeškosti človeških bitij in razkrivajo celoten razpon poželenj in strahov – to pa je tisto, kar poganja svet. »Zagotovo ga ne poganja razum ali logika, ampak poželenje in strah, in to velja še za celo najbolj domnevno resničnih stvari: borzo.«

Mite očitno razumemo veliko bolje kot čas sedanjosti, ki ga ali ne zmoremo ali nočemo sprejeti takega, kot je, pravi Sabina Kogovšek, in ga tudi skozi gledališki jezik pogosto ponesrečeno izpovedujemo.

 Mislim, da jih v gledališču prav zato nenehno uprizarjamo, pravi Livija Pandur. »Ker je v njih skrita resnica, mehanizmi človeškega delovanja tudi današnjega sveta. V človeški naravi se je zelo malo spremenilo. Radi govorimo o plemenitosti, solidarnosti in ljubezni, v resnici pa vsak dan srečujemo zlo. In s tem se ukvarjam. Kaj je to zlo v človeku, da je zmožen najbolj zavržnih dejanj? In da ga hkrati srečujemo v vsakodnevnih medčloveških odnosih.« Človeško zlo je očitno tudi privlačno, pravi. Mefisto je bolj privlačen od Fausta.

Kdo je Penelopa? Kako jo je začutila v tem procesu, vprašam Polono Juh po premieri, ki je bila za vse igralke na tisti deževni majski večer posebna preizkušnja. Penelopa v predstavi je veliko bolj kompleksen lik kot Homerjeva Penelopa, odgovori, v tej predstavi postane odločna in vizionarska ženska, ki razgrne svojo preteklost, ne samo da bi nam izpovedala svojo resnico, ampak si drzne razgaliti tudi temne plati življenja. »Zato se Penelopa v tej predstavi ukvarja tudi s krivdo pri pokolu dekel. Kot pravi, v ključnem trenutku življenja ni bila načelna, je molčala, vse skupaj prespala. In če se ozremo okrog sebe, tudi v sodobnem času poznamo ljudi, ki molčijo, ne naredijo nič,« pravi Polona Juh.

»Dekle tudi v onstranstvu niso pozabile na krivico,« pravi Polona Juh, »Penelopin molk občutijo kot izdajo. Izdajo sestrstva. Tudi v sodobnem času emancipacije se velikokrat zgodi, da smo same sebi ali druga drugi najhujše krvnice, hujše kot včasih moški ženskam. Mar ni res, da včasih v trenutku, ko to najbolj potrebuješ, ne dobiš pomoči prav od svoje 'sestre', če hočete?«