Kje smo?

Ko stopam po prostorih Arzenala letošnjega beneškega bienala, se mi zdi, da vstopam v arhetipski svet, v svet magičnih podob, a tudi v svet, kakršen bo, ko nas v njem ne bo več.

Po razstavah si običajno utrujen, a po razstavi Mleko sanj se zdi, kot da sem dobila vase dva dvojna espressa, moja glava je bistra, moji čuti naostreni, moje srce odprto. Naslov razstave Mleko sanj, ki jo kurira Cecilia Alemani, se navdihuje po naslovu pravljice britanske nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki je bila med drugim eden od motorjev gibanja za ženske pravice v Mehiki. Nič čudnega, da ga kritiki imenujejo ženski bienale; prvič v zgodovini razstavlja kar 192 umetnic in samo 21 umetnikov, kot nekakšen bumerang za vsa minula bienala nesorazmerij.

Vstopim v sobo instalacije nigerijsko-ameriške umetnice Precious Okoyomon, v mračno pokrajino, ki je lahko močvirje s travami, lahko pokrajina po kataklizmi, po njej so posejane natlačene lutke v skoraj človeški velikosti, prevezane s slamo, ki jih obletavajo žive vešče. Občutek je tesnoben, kot da se odločam: ali stopam po eni od vojn opus­tošenih pokrajin preteklosti ali, kar je bolj srhljivo, grem v prihod­nost, kjer ljudje nimajo obrazov.

Zdi se, da sta v novem svetovnem redu, ki se zarisuje, dve stvari obsojeni na popolno odstranitev: obraz in smrt, pravi italijanski filozof Gior­gio Agamben v drobni knjižici Kje smo?, ki je v slovenskem prevodu nedavno izšla pri založbi Sanje. Človek je žival, ki prepozna svoj obraz v zrcalu in ki se zrcali in prepoznava v obrazu drugega, piše.

V eni od sob Arzenala, kjer vame strmi na tisoče človeških obrazov, otrok, žensk, moških, vseh tistih, ki so izginili, strmijo vame; ne obtožujejo, samo so. Na steni na velikem zaslonu zagledam obraz umetnice, ki me poziva, naj ne dovolim, da mi tehnologije odvzamejo glas, obraz.

Kakšen bo svet brez človeka? Lahko človeško bitje spet najde stik s sabo, z naravo, z magičnim v sebi? To so vprašanja, ki se odpirajo, ko hodim po razstavnih prostorih. Človek in njegovo telo, še bolj krhko in ranljivo zaradi spoznanj med pandemijo, človeško telo, oropano človeškega stika, zaprto v tehnologijo, ločeno, osamljeno. In je tudi telo, mistično, magično telo, ki išče načine, kako bi se spet začutilo, kako bi našlo stik s sabo, z naravo.

Kljub občutju kaotične ujetosti v matrico sveta, ki mu vladajo algoritmi in mašine, ki prevzemajo nadzor nad našimi mislimi, sanjami, je bila ta razstava zame nekaj čudno optimističnega. Polna barv, slikarstva, skulptur, monolitov magije, šamanizma, vuduja, prestreljena s citati umetnice Barbare Kruger, ki se sproti zlagajo v tisto sporočilo, ki ga zmoreš slišati: lahko je krik na pomoč, lahko jezna kritika sistema. Včasih se je zdelo, da sem vstopila v umetnost vzporedne civilizacije, kjer še vladajo prastare boginje matere Zemlje, zaobljena ženska telesa, sloni, okostja žiraf, ki so delovala, kot da sem v naravoslovnem muzeju. Osrednji prostor, instalacija kubusov kubanske umetnice Delcy Morelos, nekakšnega labirinta iz zemlje, ki ima okus po kakavu, vonj po cimetu, je senzacija za čute, vrnitev k občutenju zemlje, ki diši, je vrnitev v paradiž, kjer smo bili povezani z zemljo. In drug z drugim.

Na koncu vstopim v slovenski paviljon: v pesek in magične apokaliptične podobe Marka Jakšeta. Severni medved, ki tuli, ko se topijo ledene ploskve, mrtve ribe, živali, zraščene s kosi odpadkov, apokalipsa. Njegove podobe so krik bolečine ob spoznanju, kaj smo naredili naravi, živim bitjem, kaj smo naredili sami sebi.

»Resno si moramo postaviti edino vprašanje, ki šteje: Kje smo?« piše Agamben. Vprašanje, ki ga je David Bowie postavil že pred desetimi leti v svoji skladbi Where Are We Now?, vprašanje, ki ga postavljajo umetnice in umetniki te razstave, vpije iz vsakega platna, iz vsake instalacije in podobe.

Družba brez obraza, brez preteklosti in brez fizičnega stika, pravi Agamben, je družba duhov in kot taka obsojena na propad. V zadnjih dveh letih so nam bili odvzeti naši obrazi, naše emocije, prepoznavan­je z neznanci, zgodbe.

Na razstavi se gnetemo obiskovalci z maskami, a kot da me več ne motijo. Kot da so arhetipske podobe okrog nas, ki nas uglašujejo na skupni imenovalec, močnejše; združujejo, ne ločujejo; kot bi se spet razcvetel nadrealizem, kot upor proti stehniciranosti sveta. In to me kljub vsemu navdaja z upanjem. Preživeti pomeni tudi – spomniti se spet dihati, spet občutiti, se zazreti drug v drugega – in se zagledati v teh podobah na novo.