Naslikati nov svet

Rada bi ob koncu tega leta napisala nekaj lepega in navdihujočega, a se ves čas vsiljujejo druge vrste misli. Teh je dovolj že v medijih, na spletu, nasprotujoče si informacije strokovnjakov, oblastnikov, ljudje so razdeljeni, vznemirjeni in priprav­ljeni na linč kogarkoli, ki misli drugače. V zadnjih dneh leta sem se zatekla k filozofom, da bi razumela, kam gremo. V njihovih besedah iščem potrditev tistega, kar mislim sama, pa si v tej, včasih nezavedni samocenzuri ne upam zapisati.

Verjamem filozofu dr. Gorazdu Kocijančiču, ki v intervjuju za Družino pravi, da smo se pod pretvezo boja proti virusu znašli sredi velike družbene revolucije nepredvidljivih posledic: revolucije, ki je večina prebivalstva sploh ne zaznava. V njej se tiho izgubljajo, pravi, pridobitve političnega življenja Evrope od antike do vzpostavitve novodobnih liberalnih demokracij.

V pogovoru je opozoril na 250 uglednih francoskih intelektualcev, ki so podpisali izjavo, da »drugi val ni virusni, ampak družbeni in ekonomski«. Prave žrtve virusa so žrtve ukrepov proti njemu: več kot milijarda ljudi v tretjem svetu, pahnjena v skrajno revščino.

Vsak dan poslušamo, kako je vsako življenje dragoceno, spremljamo število okuženih in smrtnih žrtev, »hranimo se s številkami«, je rekla dr. Nela Sršen na TV SLO; a se ne sprašujemo o otrocih, ki, s pandemijo ali brez nje, umirajo od lakote, o žrtvah vojn, o nečloveških razmerah beguncev, o naraščajočih številkah samomorov, porastu duševnih motenj in ne nazadnje tudi o številu družin v Sloveniji, ki so jih posledice pandemije potisnile na rob preživetja. Živeti ni isto kot preživeti.

Slavoj Žižek je že marca letos govoril o altruizmu, o ljubezni in o tem, da bo »z muko treba zgraditi drugačno normalo«. In izrazil upanje, »da nova normalnost ne bo mešanica okrepljenega kapitalizma in brutalnega vitalizma«.

»Ve se, kako je nastal Boccaccio, kako je bilo v srednjem veku, ko so razsajale kuge. Bogati so se umaknili na svoja izolirana posestva. Točno to, kar delajo danes.« Pisatelj Michel Houellebecq ne ponuja upanja. Ne verjame, da se bomo zbudili v drugačen svet. Svet bo isti, samo še slabši. Virus samo nadaljuje trend, ki se je začel že dolgo nazaj. Že vrsto let imajo vse nove tehnologije, pa naj gre za tv na zahtevo, kupovanje po spletu ali družbene mreže, isti cilj – da reducirajo človeški stik.

Človeški odnosi postajajo nekaj zastarelega, neuporabnega. Italijanski filozof Giorgo Agamben opozarja, kako se pod krinko pandemije kaže poskus, da oblastniki v imenu biološke grožnje uvajajo trajno izredno stanje ter omejujejo pravice in svoboščine, zapisane v ustavah. V eni zadnjih kolumn celo pravi, da gre za manifestacijo »kulture, ki upravlja svoj lastni propad, kulture, v kateri ni več življenja«.

Tu in tam se zgodijo mali čudeži solidarnosti, tako kot zadnja dobrodelna akcija Radia 1 in DM. Anja Ramšak, Jana Morelj, Miha Deželak in seveda Denis Avdić so v 28-urnem maratonu dokazali, da je mogoče stopiti skupaj, se uglasiti na isto frekvenco, in  od poslušalcev in donatorjev zbrali več kot milijon evrov za socialno šibke družine.

In potem se je, na dan ko sem za časopis oddala to kolumno, zgodil potres. Podobe razrušene Petrinje, Gline, posnetki in obrazi pretresenih prebivalcev ... Vse to je v vsakem od nas vzbudilo sočutje in impulz, da pomagamo.  V trenutku so se srca vseh z regije odzvala na tragedijo vseh na ogroženih območjih in začela pošiljati pomoč. V takšnih temeljnih trenutkih dobiš vero v soljudi, vero v človeštvo, ki je bila v zadnjih mesecih zamajana.

Zato bi rada verjela ameriški filozofinji Judith Butler, ki upa, da bosta solidarnost in potreba po skupnem odzivu na posledice pandemije omogočili, da si »svet izmislimo na novo«. Novonaslikani svet naj bo svet enakosti, sredstva, ki so potrebna za obstoj, naj bodo dostopna vsem, ne glede na status ali finančni položaj. Sliši se kot utopija, vem.

A kaj drugega je ljudi v ekstremnih okoliščinah, v vojnah, med katastrofami držalo pokonci, če ne upanje, da bo nekega jutra drugače, da gradijo boljši svet. In kaj je dokazal srčen odziv vseh v regiji ob potresu v Petrinji, Glini, Sisku, če ne to, da zmoremo stopiti skupaj?



Zato verjamem, da bo prišel svet brez mask, v katerem se bomo spet objeli. Svet, v katerem bo vsak pravično plačan za svoje delo. Prišel bo čas brez izčrpavanja šibkejših, brez požrešnosti kapitalističnega minotavra, čas, ko se bo razcvetela narava in bodo človeški odnosi spet dobili ceno in veljavo.

Že ko to pišem, se vame vriva dvom, sama sebi se zdim naivna, a če ne bomo verjeli, da je mogoče, če tega sveta ne bomo skrbno držali v svojih mislih, potem nam bo res zmanjkalo barv, sile in moči, da ga naslikamo.