Neformalni, nejavni sestanki javnih oseb?

Po razkritju v TV-oddaji Tarča o neformalnem sestanku med predstavnikom pozicije in opozicije, ki sta »študirala«, kako tudi formalno izpeljati, kar je tako ali tako že usklajeno in odločeno, se postavlja vprašanje, kaj je javno in kaj ni javno.

Gre za pravico do zasebnosti in varovanja skrivnosti na eni strani in za javni diskurz javnih uslužbencev na drugi strani. To, da imamo fizične osebe in poslovni subjekti pravico do zasebnosti oziroma varovanja podatkov, informacij, dogovorov, poslovnih in zasebnih skrivnosti ... je jasno in logično. Menim pa, da nikakor ni jasno in logično, da imajo lahko javni uslužbenci v delovnem času, torej ko delajo v javni službi, skrivnostne pogovore in dogovore. Le zakaj bi jih imeli? Če so pogovori v javno dobro in so pošteni in korektni, zakaj bi jih skrivali, tudi seje v državnem zboru so javne. Če nekdo v javni službi zahteva nejavne, skrivnostne pogovore in dogovore, to ne more biti v javno korist, tudi ne more biti korektno in pošteno, saj če bi bilo, tega ne bi nihče skrival.

Povsem logično je, da javni uslužbenci o javnih zadevah ne morejo imeti skrivnostnih, nezabeleženih pogovorov – če imajo čisto vest, če ne gre za običajno ugrabitev države ... Popolnoma javno delovanje bi jim tudi koristilo, ko bi jih želel nekdo obiskati in vplivati nanje, saj tega ne bi mogel narediti neregistrirano in bi si marsikdo premislil.

Razumljivo je, da varnostni, obveščevalni in vojaški podatki ne morejo biti javnega značaja, kar pa ne more veljati za druge javne delavce, še posebej za poslance, ki zastopajo volivce, ne pa sebe ali svojih strank – oziroma bi tako moralo biti. Videli smo še en dokaz o objektivni škodljivosti političnih strank za dejansko demokracijo.