Panika trgovca z besedami

Kako bi prof. dr. Dušan Keber kot vrhovni zdravstveni ideolog reševal javno zdravstvo, smo imeli vsi državljani Slovenije priložnost spoznavati že več kot dvajset let. Na žalost, če pod vse potegnemo črto, moramo reči, da je bilo reševanje v veliki meri neuspešno. Kljub vsem idejam, posegom, omejitvam in zapovedim se čakalne vrste daljšajo, dostopnost do zdravnikov se manjša, nezadovoljstvo bolnikov in zdravnikov pa se samo povečuje. Zato res ne razumem, od kod vzvišen slog in aroganca, ki kar vejeta iz njegovega odgovora (Panika med trgovci z zdravjem, Delo, 5. marec 2025).

Žal imam tudi občutek, da mojih razlag že v osnovi ni razumel, in tako kot enega kronskih dokazov za našo pohlepnost za začetek navaja, kako je zobne implantate »do leta 2019 ZZZS izjemoma plačeval (...), tega leta pa je izjemo spremenil v javno storitev«. In kako sta »tako klinika kot razširjeni strokovni kolegij (RSK) tej novi pravici škandalozno nasprotovala«. Pravilneje bi bilo napisati, da sta tako klinika kot RSK tej škandalozni »pravici« upravičeno nasprotovala! Bom še enkrat razumljivo razložil.

»To ni več javno zdravstvo, ampak javna sramota«

Torej, do leta 2019 je bilo takole: pacient, ki je imel tako hudo resorpcijo kostnine brezzobih čeljusti, da izdelava klasične snemne proteze po mnenju specialista stomatološke protetike ni bila možna, je od njega dobil pisno mnenje in predračun. V mnenju je pisalo, da ima pacient tako hudo resorpcijo kostnine, da je funkcionalno zobno protezo možno izdelati samo s pomočjo nosilnih implantatov, na katere bo proteza sidrana. Pacient se je nato lahko obrnil na kateregakoli specialista maksilofacialne ali oralne kirurgije, ki je tudi izdal pisno mnenje in predračun. Mnenji, predračuna in prošnjo za kritje stroškov je pacient poslal na ZZZS, ki mu je v roku enega do dveh mesecev prošnjo odobril – kot storitev, ki jo krije izjemoma. Nato mu je kirurg vstavil implantate za čvrsto sidranje zobne proteze in izdal račun – in ZZZS je to povrnil. Protetik mu je zatem izdelal protezo, sidrano na implantatih, in izdal račun – in ZZZS je tudi to povrnil.

Nato pa je bilo teh pacientov preveč (okoli 150 na leto), zato je ZZZS salomonsko ugotovil: »To ni več izjemoma!« in storitev prestavil med javne storitve, ki jih moramo v glavnem operirati na Kliniki za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKCLJ. Prof. Keber to slavi kot trezno zmago socialne države.

Doc. dr. Aleš Vesnaver.. FOTO: Osebni arhiv

Hudič pa je vedno v podrobnostih. Ob preložitvi teh pacientov med javne storitve ni ZZZS niti za malo razširil programa – se pravi, da bi namenil za teh dodatnih 150 pacientov na leto dodaten denar. Prej so bili namreč ti pacienti plačevani posebej, kot izjemne storitve, operirali smo jih zunaj rednega delovnega časa. Pri preložitvi med javne storitve dodatnega denarja in dodatnega operacijskega časa jasno ni bilo, te paciente smo samo stlačil v že tako preobremenjene programe! Nič niso pomagali naši argumenti, da bo to samo podaljšalo čakalne vrste, kar sem poskušal na »pogajanjih« razložiti šestim ne preveč zainteresiranim, že vnaprej odločenim predstavnicam ZZZS. Odgovor na moje argumente je bil ležeren: »Bomo videli ...« Zveni znano?!

In smo res videli! Od prvega pregleda do začetka kirurškega zdravljenja so do leta 2019 pacienti čakali približno tri mesece – ker se je delo porazdelilo med vse specialiste po Sloveniji. Po novih, »izboljšanih in razširjenih pravicah« pa zdaj mineta več kot dve leti! Prej je bilo operiranih 150 pacientov na leto, zdaj jih je sto – ampak teh sto je na račun drugih pacientov iz javne mreže, saj se program ni povečal! Natančno tako, kot smo predvidevali. Enake težave s premajhnim programom se nadaljujejo na Centru za stomatološko protetiko, saj seveda tudi njim niso dodatno financirali teh dodatnih pacientov. Po vstavitvi implantatov morajo pacienti tako praviloma nedostojno dolgo čakati, da pridejo na vrsto in se jim izdela proteza – včasih tudi eno leto. Kakšne perverzne »pravice« so to, da prinesejo bistveno poslabšanje stanja? Zakaj obsojamo paciente na tri dodatna, nepotrebna leta brez zob? Kje je zdaj sočutje do ogroženih pacientov?! Zato sem obupan – in ne zato, ker bi rad mastno zaslužil. ZZZS si je s tem spretnim manevrom (v žargonu »klasična finta v levo«) znižal stroške, saj so dobro vedeli, da bo ustvarjeno ozko grlo in da bo število teh pacientov padlo. Dodatno sem obupan, ker tega ne razume oseba, ki je bila med vodilnimi v našem zdravstvu skozi desetletja! Oziroma – zdaj bolje razumem, zakaj je stanje javnega zdravstva takšno, kot je ... Morda pa bi lahko izvedli kakšno zvenečo, dobro financirano, obširno analizo stanja, da dokažemo statistično značilno razliko med čakalnimi dobami prej in sedaj?

Simbolična fotografija. FOTO: Črt Piksi

In da je bil lani na Kliniki za maksilofacialno in oralno kirurgijo program ambulantnih operacij izpolnjen le 90-odstotno? Ja, res je. Vzroka sta dva – poleg mene, ki sem dal odpoved septembra 2023, sta lani kliniko zapustila še dva mlada specialista, tako da se je število specialistov zmanjšalo s 14 padlo na 11. Poleg tega je osip pacientov pri ambulantnih operacijah okoli 30 odstotkov – se pravi, če je na dan naročenih osem pacientov, dva ali trije gotovo ne pridejo. Ker je čakalna doba tako dolga, da vmes pozabijo na termin. Ali pa so si medtem storitev že uredili samoplačniško in se pozabili odjaviti iz čakalne vrste. Tako ali tako je pa brezplačno!

Naprej se mi niti ne ljubi dokazovati, bi pa prof. Kebra, ki je moj prispevek lično razdelil na trditve in jih komentiral, zaprosil še za komentar na trditev, ki se ji je izognil: Trditev 6 (citat): »Še ena neznosna anomalija se vse preredko izpostavi. V celotni EU velja pravilo, da lahko ob predolgi časovni vrsti z določenega področja (npr. ortodontije) pacient odide v drugo državo EU na pregled in zdravljenje in na podlagi izdanega računa mu mora zavarovalnica (v Sloveniji ZZZS) ta denar vrniti. Ni potrebno, da je v tujini obiskani (zobo)zdravnik zaposlen v javni bolnici, ali da je koncesionar – lahko je tudi čisti zasebnik. Ni važno. Na podlagi računa mu mora ZZZS vrniti denar – in mu tudi ga. Vendar pa EU regulira le čezmejno poslovanje, v notranjo politiko posameznih držav se ne vtika. Tako slovenski pacient, kljub čakalnim vrstam, ne more do zasebnika v Sloveniji, dobiti od njega računa in pričakovati, da mu bo ZZZS denar vrnil – ker mu ga ne bo. In tako hodijo slovenski pacienti k hrvaškim zdravnikom in ZZZS jim vrača denar. Kako neumen in nepotreben odliv denarja, pacientov, znanja in tudi ugleda! In kakšna sramotna diskriminacija do lastnih pacientov in zdravnikov! Hrvati se nam (upravičeno) pomilovalno posmehujejo ...«

V zadnjem sobotnem Delu točno o tem odlično piše dr. Janez Koprivec (Sto triinpetdeset tisoč obupanih pacientov, Delo, 8. marca 2025). Bravo, kolega! Vas pa moram posvariti – več kot očitno oba pripadava nekakšnim skrivnim privatizacijskim lobijem ...

Povedna je tudi diametralna diskrepanca med reakcijami na moj dopis (Delo, 25. februar 2025). Na eni strani sta osamljena prof. Keber in g. Kos z ZZZS (Delo, 3. marec 2025), na drugi strani pa je precejšnja množica. Pisali so mi, me klicali ali osebno stopili v stik z mano številni kolegi, med njimi predstojniki več klinik v UKC Ljubljana, bivši strokovni direktor UKC LJ, bivši poslovni direktor Kirurških klinik UKC LJ (da ne naštevam naprej) in vsi so mi rekli isto: »Točno tako je, kot si napisal! Čisto vse zdrži.« Če večina strokovne javnosti meni tako, potem bo v mojem pisanju že nekaj resnice, se vam ne zdi?

Kaj bi storil Sokrat, me pravzaprav ne zanima

Tudi vse zdravniške organizacije (Zdravniška zbornica Slovenije, Slovensko zdravniško društvo, sindikat Fides) poskušajo utemeljeno razložiti, zakaj je novi zakon škodljiv, vendar vlada raje posluša ideje upokojenega prof. Kebra kot utemeljene in dobronamerne pomisleke aktivnih strokovnjakov, ki morajo v tem sistemu vendar delati! Ki so marsikje po svetu videli, kako se da javni zdravstveni sistem učinkovito upravljati – tako, da so zadovoljni pacienti in zdravniki.

Med branjem odgovora prof. Kebra si pravzaprav nisem mogel kaj, da se ne bi večkrat spomnil na »resnico«, s katero so nas pitali v SFR Jugoslaviji, šla pa je takole: »Tovarišice in tovariši! Živimo v popolnem sistemu. Težava pa je v tem, da smo mi nepopolni. Zato naš sistem slabo deluje, zaradi naše nepopolnosti ... Drugače pa vse analize potrjujejo, da je naš sistem najboljši možen!« Starejši državljani se teh floskul gotovo spomnite. In prav enako nam prof. Keber neutrudno razlaga, da imamo krasen sistem in da bomo s (popolnoma nepotrebnim in neosnovanim) dodatnim privitjem zdravnikov in zobozdravnikov zlahka dosegli, da bodo čakalne vrste izginile. Uporablja težke besede, kot so »privatizacijski lobiji, lobistični vrinjenci, obširne analize, skrajno zavržene možnosti in podobno,« ponavlja pa pravzaprav venomer iste ideje. Ki za zdaj niso izboljšale še prav ničesar. Prej izrazito nasprotno.

V resnici je žal takole: sedanji predstojnik Klinike za maksilofacialno in oralno kirurgijo, dr. Tadej Dovšak, mi je povedal, da je najmanj 80 odstotkov operacij, ki jih izvajajo v splošni anesteziji, s strani ZZZS podplačanih. Po domače povedano: več kot operirajo, večjo izgubo ustvarjajo. Najizraziteje je to pri najtežjih, to je onkoloških pacientih, pri katerih je izguba na pacienta povprečno 20.000 evrov. Petdeset operiranih onkoloških pacientov torej prinese kliniki okroglo milijon evrov izgube na leto! ZZZS torej res intenzivno skrbi, da je javno zdravstvo neprofitno ... Sarkazem na stran – dokler bo stanje takšno, dokler bo plačevanje posegov obešenjaška farsa, se o kakršnemkoli urejanju razmer v javnem zdravstvu pač ne moremo resno pogovarjati. Zato sem že zadnjič napisal: urejanje javnega zdravstva z novimi omejitvenimi zakoni je zdravljenje na podlagi napačne diagnoze – in tovrstno »zdravljenje« nikoli ne prinese dobrega rezultata ...

Zobni implantati kot nova pravica – klasična zvijača

Komentiral bi še neposrečeni in žaljivi izraz »dvoživke«, ki me izrazito moti, že odkar sem ga prvič slišal. Kot so Sovjeti v premožnejših kmetih – kulakih »našli« izprijene razredne sovražnike, tako jih je prof. Keber našel med tako imenovanimi »dvoživkami«. Oni naj bi bili krivi praktično za vse jade javnega zdravstva. Pa čeprav izpolnijo vse programe, pa čeprav podpišejo, da se obseg njihovega dela ne bo zmanjšal ... Od kod ta naperjenost proti zdravnikom, ki delajo dodatno, me bega. Zakaj ne bi smeli v svojem prostem času zdravniki in zobozdravniki početi, kar si pač želimo? Ali pa nam boste tudi prepovedali, da bi recimo, hodili v hribe?

Še posebej me to bega po ogledu slovenske Wikipedije, kjer sem si hotel prebrati življenjepis prof. Kebra. Pa ni življenjepisa. Je le šest stavkov. Drugi do peti stavek se glasijo: »Od leta 1996 do leta 2000 je bil strokovni direktor UKC Ljubljana. Hkrati je bil lastnik podjetja Educatio Medica. To je v hotelu Lek v Kranjski Gori dolga leta redno organiziralo strokovne tečaje za zdravnike.«

Neverjetno naključje je hotelo, da sem dan pozneje od kolega dobil spodnji dopis na isto temo, ki ga zaradi aktualnosti in zanimivosti objavljam v celoti. Dostopen je na spletni strani Mladi zdravniki: »Kot je razvidno iz priloženih starih oglasov (objavljeni v zdravniških revijah, s kolegi smo jih našli preko 30 samo v letih 1995–1998), je Kebrovo zasebno podjetje Educatio Medica v hotelu Lek v Kranjski Gori dolga leta redno organiziralo strokovne tečaje za zdravnike. Prijavnino se je plačevalo na žiro račun njegovega podjetja, prijave za dogodek zasebnega podjetja pa so zbirali v tajništvu Klinike za žilne bolezni UKC Ljubljana v nekdanji bolnišnici Trnovo, kjer je Keber delal. Je za delo za svoje podjetje zlorabljal svoje javne uslužbenke ter telefon klinike, ali pa je tudi njih honoriral, da so v javni službi delali še zanj? Velika večina ostalih izobraževanj je tedaj potekala preko klinik, zdravniških združenj ali javnih ustanov. Educatio Medica je bilo tedaj eno redkih podjetij, ki je tržilo tovrstne storitve.

Neznosna norost proticepilstva

Ugledni profesor na Medicinski fakulteti in strokovni direktor kliničnega centra je namesto organizacije izobraževanj v okviru fakultete ali svoje klinike, to počel tedaj praktično skorajda edini kot zasebnik. Občasno celo v prostorih Kliničnega centra. V času, ko je bil v javni službi, je znanje, ki ga je pridobil kot profesor in zdravnik javne bolnišnice, tržil v zasebnem podjetju.

Tečaje je prirejal dolga leta, kot je zapisala ena od specialistk, so se specializanti praktično morali udeležiti tega tečaja …, je bilo 'priporočljivo'. Plačali so ga sami ali njihov delodajalec – bolnišnica ali Klinični center.

Boli dejstvo, da nas ravno gospod Keber zdaj obtožuje pohlepa, dvoživkarstva in popoldanskega dela pri zasebnikih. Neverjetno je njegovo sprenevedanje ob dejstvu, da vendar mora vedeti, da bo resnica prej ali slej prišla v javnost.«

Komentar verjetno ni potreben, se pa mladim kolegom za zgornji tekst lepo zahvaljujem.

Kot sem začel, tudi zaključujem s parafraziranjem. Te lobistične vrinjence je treba odstraniti iz debat o javnem zdravstvu (samo da imam v mislih druge lobije in druge vrinjence). Iz javnega denarja, namenjenega zdravju ljudi, naj ZZZS ne kuje dobička, posege naj plačuje v zadostnem številu in v primernih zneskih – kar je, konec koncev, njegova edina prava naloga. Pa bo!

Ali ni življenje enostavno?!

P. S. S tem dopisovanje zaključujem.

***

Doc. dr. Aleš Vesnaver, dr. med., predsednik razširjenega strokovnega kolegija za maksilofacialno in oralno kirurgijo Slovenije.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.