Javno zdravstvo je ujetnik ZZZS

Za začetek si predstavljajte tole: novembra se vam pokvari avtomobil, ki ste ga kasko zavarovali. Odpeljete ga do mehanika, ta pa vam reče naslednje: »Res je, vaš avtomobil je pokvarjen. Žal pa smo že izpolnili vse kvote popravil, ki jih je vaša zavarovalnica letos predvidela za tovrstne okvare, zato vam ne moremo pomagati. Pridite drugo leto. Ali pa plačajte iz lastnega žepa.«

Absurdno, kajne? Vsak od nas bi pri takšni zavarovalnici takoj odpovedal zavarovanje (in jih po telefonu po možnosti še kam poslal), avtomobil zavaroval drugje in ga dal takoj popraviti. Avtomobil že, avtomobil ... Ljudje žal te možnosti nimamo, saj je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) edina zdravstvena zavarovalnica pri nas. In kot monopolistu se jim ni treba bistveno prilagajati ali truditi za zadovoljstvo strank ... Z drugimi besedami: v Sloveniji smo na neki način ljudje zavarovani slabše od svojih avtomobilov.

Ko so v parlamentu in v medijih potekale razprave o čakalnih vrstah, sem čakal, da se bo kdo dotaknil problema plačnika zdravstvenih storitev oziroma našega vrlega ZZZS. Čakal sem zaman.

Dejstvo je, da bi v javnih bolnicah zdravniki z veseljem naredili več posegov, vendar ne moremo. Ker ti posegi niso plačani! Predstojnik našega kliničnega oddelka nas tako vsako leto konec oktobra opomni, da do konca leta lahko operiramo samo še nujne primere (denimo poškodbe, karcinome in akutne infekcije), ki so finančno pokriti drugače, ne iz vnaprej odmerjenih kvot. Vsi drugi posegi prinašajo izgubo, saj smo kvote, neovrgljivo določene in zabetonirane s strani zavoda, že zapolnili.

Zavod namreč vsako leto odmeri, koliko planskih posegov oziroma točk lahko naredimo na posameznem oddelku oziroma koliko jih lahko naredi zasebnik koncesionar. Ker gre razvoj naprej, vse več stvari zdravimo aktivno, zato kirurški oddelki hitreje izpolnjujemo število posegov (točk), kot se zdi zveličavno našemu zavodu za zdravstveno zavarovanje. Kljub temu se število posegov (točk), ki naj bi jih posamezni oddelek opravil na leto, ne korigira in ne prilagaja novemu stanju, ampak ostaja isto. Število posegov tako izpolnimo hitreje, kot so jih pred dvajsetimi leti. Logično, kaj ne! Vam že mogoče, zavod pa tega ne more dojeti. Tako proti koncu leta nastane dilema – naj nenujne paciente zavrnemo ali jih zdravimo in s tem bolnici ustvarjamo izgubo? Narobe svet ...

Seveda zdravniki raje pomagamo ljudem, kakor da bi se ravnali po teh resnično nerazumnih pravilih, zato ustvarimo naši bolnici izgubo. Vsakič me prav mazohistično zabava, ko gledam oddaje, v katerih zaskrbljeno razlagajo, koliko izgube je spet ustvaril UKC Ljubljana. Seveda, če pa nismo plačani za posege! Posege, ki jih ne izvajamo za lastno zabavo, ampak zato, ker jih pacienti potrebujejo. Preostale bolnice lahko paciente po doseženih letnih kvotah napotijo naprej, na višjo raven, v UKC Ljubljana pa te možnosti nimamo. Pri nas se stvar ustavi, saj smo najvišja medicinska ustanova v državi. Zato se ni treba preveč čuditi, da ravno mi ustvarjamo največjo izgubo.

Tu sem se dotaknil še drugega perečega problema – nepotrebnih napotitev. Na našem kliničnem oddelku smo naredili kratko analizo in ugotovili, da je približno polovica pacientov k nam napotenih po nepotrebnem, ker bi jih lahko zelo preprosto oskrbeli v primarnih ambulantah, v tem primeru osebni zobozdravniki. Zakaj je tako? Na tem mestu spet nastopi naš vrli zavod, ki tako slabo ocenjuje nekatere storitve, da prinašajo lečečim zdravnikom in zobozdravnikom izgubo, zato paciente raje napotijo naprej – napotnica jih vsaj nič ne stane. Konkreten primer: za izpulitev oziroma ekstrakcijo zoba dobi osebni zobozdravnik 4,8 evra (enokoreninski zob) oziroma 9,6 evra (večkoreninski zob). Res velikodušno, kajne? Najbrž ni treba posebej poudarjati, da to nikakor ne pokrije stroškov, ki nastanejo ob posegu. Čas takšnega posega skupno znaša vsaj pol ure: vpis pacienta, nato približno dvajset formularjev, pregled, injekcija anestetika, puljenje, čiščenje, sterilizacija inštrumentov, izvid ... Kaj šele, če se med posegom kaj zaplete! In seveda je zato precej lažje napisati napotnico. In ti pacienti iz vse Slovenije nam dobesedno zasujejo specialistično ambulanto v UKC Ljubljana. V kateri, lahko mi verjamete, imamo veliko pametnejšega dela, kot puliti zobe, ki bi jih lahko izpulili lečeči zobozdravniki. Da ne govorim o nezadovoljstvu pacientov, o nepotrebnih vožnjah v Ljubljano, o nepotrebnem čakanju, ki je pogosto boleče, o nepotrebnih bolniških staležih ... Vsemu temu bi se lahko izognili, če bi le postavili normalne cene za osnovne storitve, v tem konkretnem primeru za puljenje zoba. Čakalne vrste bi se v trenutku razblinile, saj bi lečeči zobozdravniki rade volje opravljali normalno plačane posege. Ampak ne! Ker je seveda lažje in ceneje lagati ljudem, kako odlično so zavarovani! Že več kot deset let se trudimo, da bi se to spremenilo. Brez uspeha.

Zaključil bom z dvema, žal resničnima anekdotama.

Prva. Eden bivših strokovnih direktorjev UKC mi je pripovedoval, kako je ob nastopu funkcije in pred prvim sestankom pri takratnem direktorju ZZZS naredil obsežne analize stanja in potreb – se pravi, katerih posegov je več, katerih manj, kje bi morali povečati število kvot, kje ga izpustiti. Mesec dni je ves svoj prosti čas namenjal izključno tem analizam, da bi ja čim realneje in čim pravilneje prikazal stanje. Na sestanku pa mu je direktor ZZZS nato velikodušno rekel: »Tiste mapce in analize pa kar pusti! Isto bo kot lani.«

Druga. Eden bivših poslovnih direktorjev Kirurških klinik UKC Ljubljana nas je ob nastopu funkcije, ko se je prišel predstavit na naš klinični oddelek, razveselil s tole ugotovitvijo: »Naredil sem pregled in analizo vseh kirurških kliničnih oddelkov UKC in si ustvaril precej jasno sliko. Na vašem kliničnem oddelku veliko in pridno delate. In zato nam delate izgubo. Na kliničnem oddelku za xy kirurgijo delajo bistveno manj, zato ustvarjajo dobiček. Vem, da je to narobe svet in to bomo poskušali spremeniti.« Mimogrede, žal ni uspel ...

Ob takšnem načinu dela, razmišljanja in financiranja seveda ni čudno, če javno zdravstvo drvi v propad. Kar je resnična škoda, saj je učinkovito javno zdravstvo ena najsvetlejših pridobitev moderne, socialno usmerjene države, ki ji je resnično mar za lastne državljane. Poudarek je na besedi učinkovito. Javno zdravstvo, ki je podplačano in zaradi premalo kadrov preobremenjeno, kjer pravila igre določa zavarovalnica (namesto da bi plesala po njih!), kjer pacienti naletijo na nesramno dolge čakalne vrste in mrke, zgarane, nezadovoljne obraze, ni več javno zdravstvo, ampak javna sramota.

***

Doc. dr. Aleš Vesnaver, dr. med. specialist maksilofacialni kirurg, UKC Ljubljana

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.