Zobni implantati kot nova pravica – klasična zvijača

Pred nedavnim se je v medijih pojavila vest, da je zobnoprotetična rehabilitacija z zobnimi implantati v strogo določenih primerih prešla med pravice, plačane iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Kar naj bi bil velik napredek, češ da naj bi bila do zdaj to pravica le izjemoma. Žal je to populistični pesek v oči, saj je resnica povsem drugačna – stanje se je z novim pravilnikom za paciente bistveno poslabšalo. To bom poskušal čim razumljiveje razložiti.

Zobnoprotetična rehabilitacija z zobnimi implantati je v strogo določenih primerih že bila pravica, dostopna vsem. Ti strogo določeni primeri, ki ostajajo isti kot do zdaj, so naslednji: prirojena pomanjkljiva ozobljenost, ko manjka šest ali več zob; izrazita atrofija brezzobih alveolarnih grebenov, ki specialistu stomatološke protetike onemogoča izdelavo funkcionalnih snemnih protez; izguba zobovja po resekcijah in rekonstrukcijah čeljusti zaradi malignih ali benignih tumorjev.

Do zdaj je implatološko-protetično zdravljenje v teh primerih potekalo takole: pacienta sta zunaj časa, namenjenega za redne paciente, ki so prišli z napotnico, pregledala specialist stomatološke protetike (ki je zadolžen za stomato-protetični načrt in izvedbo protetičnega dela rehabiltacije) ter specialist maksilofacialne kirurgije ali specialist oralne kirurgije ali specialist parodontolog (ki so načrtovali in izvajali kirurški del rehabilitacije). Včasih, v najbolj kompleksnih primerih, je pri obravnavi sodeloval tudi specialist ortodontije. Napisali so vsak svoj izvid oziroma priporočilo, da pri tem pacientu klasična protetična rehabiltacija v okviru pravil Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije brez pomoči implantatov ne bo zagotavljala ustrezne funkcionalnosti. Priložili so slikovno dokumentacijo in predračun zdravljenja, pacient pa je nato vso to dokumentacijo poslal na zavod z lastnoročno napisano prošnjo, da mu po 259. členu pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja zavod izjemoma krije implantološko-protetično zdravljenje. Omenjeni 259. člen je določal, da je vsakdo upravičen do funkcionalne zobne proteze. Velika večina teh prošenj je bila odobrenih, delovanje in sodelovanje je bilo zgledno. Izbira specialista je bila v teh primerih res svobodna – predlog je lahko napisal specialist s koncesijo ali brez nje. Delo se je tako porazdelilo med vse specialiste v Sloveniji, čakanja ni bilo (razen v primerih, ko so na zavodu za zdravstveno zavarovanje nerazumno zavlačevali z odobritvijo, kar je žal njihov precej utečen modus operandi), v povprečju so bile vloge odobrene v dveh ali treh mesecih, tako so pacienti nekako v roku od devet do dvanajst mesecev od oddaje prošnje zdravljenje zaključili – odvisno od težavnosti primera. V preteklem letu je bilo tako oskrbljenih 150 pacientov. Zveni kar prelepo, da bi bilo res, kajne?



In res, bilo je prelepo. Ne da bi se posvetovali s stroko, so se na zavodu za zdravstveno zavarovanje odločili, da to vendar ne gre, saj je pacientov preveč, da bi se ti primeri lahko obravnavali kot izjemni. Tako so nas že pred letom in pol obvestili, da bo to področje 13. oktobra 2019 prešlo pod pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. In tu nastopi ključni del klasične »finte« v levo.

Torej, od 13. oktobra letos implantološko-protetično zdravljenje v zgoraj opisanih strogo določenih primerih ni več mogoče pri vseh specialistih opisanih specialnostih, ampak le pri tistih s koncesijo, in še to samo v rednem delovnem času prek napotnice. Kakšne so vrste v koncesijskih ambulantah, veste vsi. Če mislite, da so se zaradi teh dodatnih pacientov programi povečali ali da so zaposlili dodatne kadre, se vam lahko le žalostno nasmehnem.

Ker gre v primerih brezzobosti za nenujne primere, bodo torej pacienti po novih, »izboljšanih« pravilih najprej čakali na nenujen pregled pri specialistu stomatološke protetike najmanj šest do dvanajst mesecev ali celo še dlje. Ta jih bo nato pregledal in napotil h kirurgu, kjer bodo pacienti spet čakali na pregled od šest do dvanajst mesecev. Se pravi, da bodo samo na oba pregleda čakali leto ali dve! Ob pregledu jih bo nato kirurg šele naročil na operacijo, na katero bo treba čakati še od šest do dvanajst mesecev ... Vam je všeč? Meni zelo!

Pa še ni konec, kje pa! V pogajanjih z zavodom za zdravstveno zavarovanje sta pred več leti predstojnika Kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo (skrajšano Klinika) in predstojnik Centra za stomatološko protetiko (oboje UKC Ljubljana) zapisala, da bodo najtežji implantološki pacienti obravnavani na omenjenih klinikah. Pravniki na zavodu za zdravstveno zavarovanje so to razumeli tako, da so zdaj kar oni določili indikacije (ošabnost brez primere!), pri katerih bodo pacienti lahko obravnavani pri specialistih na sekundarni ravni (to je zunaj UKC Ljubljana), to pa je le v primerih, ko sta v brezzobi spodnji čeljusti potrebna dva nosilna implantata za fiksacijo oziroma stabilizacijo spodnje snemne proteze. Vsi drugi pa na Kliniko v UKC Ljubljana. Nič ni pomagal demanti oziroma obrazložitev, da je bila izjava o najtežjih pacientih napačno razumljena. Veste, komunikacija z odgovornimi na zavodu za zdravstveno zavarovanje je zelo težavna, saj so avtonomno telo, ki ne odgovarja nikomur. Če mislite, da pretiravam, se žal motite.



Za trenutek se zatecimo k osnovnošolski matematiki. Če je bilo lani pacientov, ki jim je zavod individualno odobril vstavitev implantatov 150, jih bo letos od dvesto do tristo (to so predvidevanja zavoda samega). Bodimo konservativni in recimo dvesto. Približno polovica bo potrebovala več kot dva implantata v spodnjo čeljust in ti bodo vsi prišli na Kliniko. Torej bomo na Kliniko dobili sto dodatnih pacientov na leto, ki bodo morali biti operirani v rednem delovnem času. To sta dva pacienta na teden. Ker bo šlo za težje primere vstavitve implantatov z dograditvami kostnine, bo vsak od njih potreboval okoli štiri ure operacijskega časa v lokalni anesteziji za prvo operacijo (vstavitev z dograditvami) in približno dve uri za drugo operacijo (odgrnitev implantatov in vstavitev celitvenih kapic). Ker imamo na Kliniki dva kirurška stola za posege v lokalni anesteziji, pomeni, da nam bosta ta dva pacienta za ves dan zasedla oba stola – torej bomo imeli za vse druge oralnokirurške paciente, ki potrebujejo operacije v lokalni anesteziji, na razpolago en dan oziroma 20 odstotkov manj časa. Dokaj jasen izračun, mar ne? Ob že tako nesramno dolgih čakalnih dobah se bodo te zdaj še podaljšale ...

Pravnicam na zavodu za zdravstveno zavarovanje, s katerimi smo pred slabim letom sestankovali, tega izračuna nisem mogel pojasniti. Pa verjemite, da sem se trudil. Odgovor je bil: »Počakajmo do oktobra, pa bomo videli.« Res, odgovor vreden dremajočega paleomastodonta, ki se mu ne ljubi dvigniti in premakniti, ko se pred izbruhom vulkana že vse trese (zato pa so izumrli).

Ker smo na Kliniki videli, da pogovori ne vodijo nikamor in da bodo v končni fazi uporabljeni samo zato, da bodo legitimirali naše »sodelovanje« pri uvedenih spremembah, smo se odločili, da pri omenjenih spremembah ne bomo več sodelovali, ker so nerealne in škodljive za paciente, stroko ter tudi za naše bolnišnice. To smo tudi zapisali. Odgovor je bil, da so postopki sprejemanja takšnih sprememb prezapleteni, da bi v doglednem času lahko pričakovali, da se bo karkoli spremenilo. Žal je birokracija pomembnejša od ljudi. Sodržavljani, sklonite glave in sprijaznite se. Še dobro, da na zavodu niso sklenili, da moramo od 13. oktobra dihati dušik!

In zaključek – plačilo storitev. Na zavodu so ves čas pritiskali, naj jim podamo izračune cen implantoloških storitev. Naš odgovor je bil, da so cene splošno znane, saj so ceniki objavljeni tako na Kliniki kot tudi pri vseh kirurgih zasebnikih, ki izvajajo implantološke storitve. In da cene sicer malenkostno variirajo, da pa so bolj ali manj uravnane. To jih ni zadovoljilo, mi pa pozneje nismo bili več pripravljeni sodelovati zaradi zgoraj opisanih zapletov. Na zavodu so se potem lotili izračunavanja v svojem standardnem slogu in prišli na dan z izračuni in ceniki, ki nimajo realne in ekonomske zveze z ničemer. Kot ponavadi so to spet ceniki v slogu »več ko delaš, večjo izgubo ustvarjaš«. Kajti zavod za zdravstveno zavarovanje kot edini plačnik zdravstvenih storitev neodvisno od stroke lahko določa storitve in cene, po katerih potem plačuje te storitve izvajalcem zdravstvene dejavnosti. Ali potem še preseneča, da je imel UKC Ljubljana lani večmilijonsko izgubo, zavod za zdravstveno zavarovanje pa večmilijonski dobiček?

Ne vem, kako razmišljate vi, moj zaključek v tej sagi je, da je to ponoven dokaz, kako škodljiv je monopol, ki ga uživa Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije v naši državi. In moje vprašanje je samo eno – kdaj bo ta Absurdistan končno nehal obstajati?

Dokler ne dobim odgovora, pa vam vsem želim, da uživate v novih »pravicah!« In v čakalnih vrstah, vrednih Ceausescujeve Romunije.

***
Doc. dr. Aleš Vesnaver, dr. med. specialist maksilofacialni kirurg UKC Ljubljana