»To ni več javno zdravstvo, ampak javna sramota«

Z žalostjo, pravzaprav z obupom spremljam dogajanje pri uvajanju novega zakona o javnem zdravstvu, ki bo gotovo prinesel katastrofo. Osupel sem tudi nad množico neresnic, napletanj, žalitev in norosti, ki to dogajanje spremlja. Svoja stališča bi rad čim bolj razumljivo razložil, ker mislim, da je dolžnost vsakega razmišljajočega človeka, da se neumnostim in nepravilnostim postavi po robu.

Kakor je dolžnost vsakega zdravnika, da opozori, če vidi napačno postavljeno diagnozo – na osnovi napačne diagnoze namreč ni ustreznega zdravljenja. In prav za to gre pri novem zakonu – zaradi napačnih ugotovitev bodo sprejeti sanacijski ukrepi, ki stanja ne bodo izboljšali, ampak ga še poslabšali.

Zdravnik sem že dobrih 30 let, na Medicinski fakulteti UL sem diplomiral decembra 1993 in po opravljeni specializaciji do septembra 2023 delal na Kliničnem oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana. Ustroj javnega zdravstva, z vsemi njegovimi pomanjkljivostmi, zato dobro poznam.

Od leta 2011 sem imel tudi dovoljenje za delo zunaj UKC. V nasprotju s splošnim prepričanjem, ki ga pod zvenečim imenom Glas ljudstva širita nam vsem znana protagonista, popoldansko delo ne odžira dela v javnem sektorju.

Z drugimi besedami, ob prošnji za dovoljenje za popoldansko delo smo morali zdravniki podpisati, da bomo še naprej opravljali svoj obseg dela v matični bolnišnici – in to se je tudi preverjalo.

Problem je drugje. Zdravniki bi v javni bolnišnici lahko delali več, a nismo mogli – ker to delo ni plačano. In tu nastopa v glavni vlogi meni tako ljubi ZZZS, edini plačnik v javnem zdravstvu, z monopolom, ki je tako močan, da pravzaprav ZZZS edini določa, koliko bomo zdravniki v javnem zdravstvu sploh lahko delali!

Primer: v preteklih letih nam je predstojnik na KO za maksilofacialno in oralno kirurgijo na začetku novembra vsako leto povedal: »Kolegi, porabili smo vsa letošnja sredstva ZZZS. Prosim vas, da do konca leta delate čim manj oziroma samo urgentne primere.« Urgentni primeri (na primer karcinomi, poškodbe in kirurške infekcije) se namreč financirajo posebej in niso vključeni v vnaprej določeno vsoto, ki krije načrtovane, to je programske posege. Za programske posege je vsako leto zmanjkalo denarja novembra. Seveda smo potem vseeno obravnavali vse paciente in tako UKC Ljubljana pridelali dodatno izgubo.

Čudovito, mar ne? Novembra in decembra se je vsako leto tudi zelo povečalo število napotnic iz perifernih bolnišnic in koncesionarjev, ki so pošiljali paciente v UKC Ljubljana, saj je ta pač zadnja in najvišja zdravstvena ustanova v državi. Večino teh pacientov bi lahko mirno obravnavali v perifernih bolnišnicah, ker pa so vsi že porabili denar, ki jim ga je brezprizivno odredil ZZZS, so poslali paciente naprej ... Več ko delaš, bolj si nor.

Lani mi je kolega, ki je zasebnik – koncesionar, povedal naslednje: septembra leta 2023 so od ZZZS prejeli okrožnico, da ZZZS ne bo več plačal vseh opravljenih posegov, ker je epidemije konec, ampak da gredo nazaj na program. Razlaga: med epidemijo covida-19 je ZZZS menda prvič v zgodovini odločil, da bodo zaradi krize plačali vse opravljene posege.

Kar si naredil, si dobil plačano. Od jeseni leta 2023 pa ni bilo več tako in je spet začel veljati železobetonski program, ki ga ZZZS samostojno in brez pogajanj določi, kar po domače povedano pomeni, koliko moraš na leto narediti – ne manj, gotovo pa tudi ne več! In zato se decembra 2023 v koncesijskih ambulantah ni nič delalo kljub vse daljšim čakalnim vrstam, ker so koncesionarji že prej opravili celoten letni program in jim nadaljnjih posegov nihče ne bi plačal.

Se je kdo ob to obregnil? Se je dvignil Glas ljudstva in upravičeno protestiral? Ne. Ker po njihovem mnenju so za čakalne vrste krivi zdravniki, ki poleg dela v javnih bolnicah delajo še popoldne ... Naj mi, prosim, kdo pojasni, kako bi lahko zdravniki delali več, če pa vsako leto že predčasno opravijo vse, kar je s programi določeno?!

Dr. Dušan Keber je že večkrat decidirano povedal, da v tujini popoldansko delo zdravnikov, zaposlenih v javnem zdravstvu, nikjer ni dovoljeno. To je prozorna neresnica. Kolikor je meni znano, sta javno in zasebno zdravstvo strogo ločena samo v Nemčiji – kjer pa seveda javno zdravstvo odlično deluje.

V Avstriji, Italiji, Angliji, Belgiji in na Hrvaškem pa se v popoldansko delo zdravnikov nihče ne vtika – če seveda opravijo svoj obseg dela v javni bolnišnici. Pri nas bi morali biti veseli, da zdravniki dodatno delo opravijo popoldne, saj s tem vsaj malo pripomorejo k zmanjšanju čakalnih vrst, ki so posledica preskopega financiranja oziroma premajhnih rednih programov!

V bolnišnicah zato ne morejo zaposliti dodatnih zdravnikov in tudi z dosedanjimi zdravniki ne morejo delati več – ker to preprosto ni in ne bo plačano! Zelo me čudi, da tega enostavnega dejstva ni še nihče izpostavil.

Pred več meseci sem gledal oddajo Marcel, v kateri je voditelj Marcel Štefančič, ki ga sicer zelo cenim, ustrelil mimo, ko je dejal: »Torej, zdravnikom ne bo več dovoljeno delati popoldne, zato bodo lahko več delali v matičnih bolnišnicah.« Napaka! Ne bodo mogli. Ne bo plačano ...

Pred več kot desetimi leti nam je takratni novi poslovni direktor Kirurških klinik v UKC Ljubljana povedal tole: »Na KO za maksilofacialno in oralno kirurgijo veliko delate, zato nam povzročate izgubo. Na KO za XX kirurgijo delajo malo, zato nam delajo dobiček. Vem, da je to velika neumnost in anomalija, in potrudil se bom, da jo odpravimo!« (Ni mu uspelo.)

In ne samo da so programi premalo obsežni, tudi podplačani so. Veste, koliko dobi zobozdravnik – koncesionar od ZZZS za odstranitev zoba? Celih 7,60 evra – vsaj do pred nekaj leti je bilo tako! Pa tudi če bi dobil deset evrov, je to še vedno premalo, da bi pokrili vse stroške posega. Zobozdravniki koncesionarji zato vse zobe, ki jih je treba izpuliti (in večino bi jih lahko sami), pošljejo naprej, k specialistom oralne ali maksilofacialne kirurgije. Tako se po nepotrebnem ustvarjajo dodatni stroški in dodatne čakalne vrste ...

Za te vnebovpijoče anomalije Keber dobro ve, saj je vendar eden tvorcev tega neznosnega sistema, ki hromi in uničuje naše javno zdravstvo. Začuda pa tega nikoli ne izpostavi. Ne, zdravnike, ki delajo popoldne, raje nenehno zmerja z dvoživkami in jih krivi za čakalne vrste ... Vem, odkar je bil predsednik Donald Trump, se je raven vljudnosti in resnicoljubnosti v javnih razgovorih po vsem svetu drastično znižala. Vseeno pa bi lahko imel dotični do svojih kolegov nekoliko prijaznejši, pa tudi bolj pošten odnos.

Še ena neznosna anomalija se vse preredko izpostavi. V celotni EU velja pravilo, da ob predolgi časovni vrsti z določenega področja (na primer ortodontije) pacient lahko odide v drugo državo EU na pregled in zdravljenje, zavarovalnica (v Sloveniji ZZZS) pa mu mora na podlagi izdanega računa ta denar vrniti. Ni pomembno, ali je v tujini obiskani (zobo)zdravnik zaposlen v javni bolnišnici ali je koncesionar – lahko je tudi čisti zasebnik. Ni pomembno. Na podlagi računa mu mora ZZZS vrniti denar – in mu tudi ga.

Vendar pa EU regulira le čezmejno poslovanje, v notranjo politiko posameznih držav se ne vpleta. Tako slovenski pacient, kljub čakalnim vrstam, ne more do zasebnika v Sloveniji, dobiti od njega računa in pričakovati, da mu bo ZZZS denar vrnil – ker mu ga ne bo. In tako hodijo slovenski pacienti k hrvaškim zdravnikom, ZZZS pa jim vrača denar. Kako neumen in nepotreben odliv denarja, pacientov, znanja in tudi ugleda! In kakšna sramotna diskriminacija do lastnih pacientov in zdravnikov! Hrvati se nam (upravičeno) pomilovalno posmehujejo.

Od racionalne države bi pričakoval, da bo izkoristila vse zdravniške kapacitete. Še posebno v Sloveniji, ki ima že tako malo zdravnikov na prebivalca – smo daleč pod povprečjem EU. Se pravi, da bi pacient lahko obiskal tudi zasebnika brez koncesije, na podlagi računa pa bi mu zavarovalnica (mogoče vsaj delno) vrnila denar.

Tako je urejeno, denimo v Avstriji in Belgiji, obe državi imata precej več zdravnikov na prebivalca kot Slovenija, in v primerjavi z nami zgledno delujoče javno zdravstvo. Zdravniki zasebniki so tako vključeni v javno zdravstvo in sodelujejo pri obvladovanju števila pacientov in njihovih težav. Pri nas pa se gremo raje ideološke bitke, zmerjamo zdravnike, ki opravljajo dve službi, z dvoživkami, in njih krivimo za vso gnilobo našega zdravstvenega sistema.

Tako je, žal, z našim javnim zdravstvom. Vedno sem menil in še vedno menim, da je javno zdravstvo ena najpomembnejših in najboljših pridobitev 20. stoletja – ob pogoju seveda, da je učinkovito. Če pa imajo ljudje pravice le na papirju, v realnosti pa morajo čakati na pregled pri osebnem zdravniku več tednov (če sploh imajo osebnega zdravnika), na pregled pri specialistu pa več mesecev ali celo več let – potem to ni več javno zdravstvo, ampak javna sramota.

Vendar za to niso krivi zdravniki, ki v javnem zdravstvu delajo, ampak ideologi, ki so ta sistem vzpostavili. In ob uvajanju novih prepovedi in zapovedi se bo še razširilo dosedanje dogajanje – zdravniki bodo glasovali z nogami. Podobno kot Vzhodni Nemci pred gradnjo Berlinskega zidu. Odšli bodo. K zasebnikom ali v tujino. In javno zdravstvo se bo sesulo.

Pravi način – po mojem skromnem razmišljanju – bi bilo popolno prestrukturiranje financiranja javnega zdravstva ter vsakoletna pogajanja bolnišnic in koncesionarjev z zavarovalnico za prilagoditve financiranja, ker je zdravstvo vendar živ organizem in se potrebe po posegih vsako leto spreminjajo. Pa bi se stvari hitro uredile.

Tako vsaj delajo v urejenih državah. Pri nas pa (še zadnja neverjetna anomalija) se ZZZS ob premajhnih in podplačanih programih ter vse daljših čakalnih vrstah vsako leto še pohvali z dobičkom! Saj veste, kaj vam izkušeni ljudje povejo, kako priti težavi do bistva? »Always follow the money« – vedno sledi denarju!

***

Doc. dr. Aleš Vesnaver, dr. med, specialist maksilofacialni kirurg, predsednik RSK za maksilofacialno in oralno kirurgijo. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.