Neznosna norost proticepilstva

Star sem 54 let. Tako se še spomnim epidemije črnih koz na začetku sedemdesetih let v naši bivši skupni državi. Spomnim se preplaha, spomnim se grozljivih slik iz časopisov. Spomnim se tudi, da so nas takrat vse cepili proti črnim kozam – v trajen spomin imam drobno, okroglo brazgotinico na levi rami. Resnično pa se ne spomnim, da bi množice proticepilcev divjale okrog in ljudi prepričevale, kako hudo napako delajo, ker se bodo cepili. Te vrste ljudi takrat še ni bilo – pa ne le v komunistični Jugoslaviji, temveč tudi na razvitem, demokratičnem Zahodu. Ljudje so takrat še trdno zaupali znanosti. In zdravnikom.

Iz otroštva in bolj rane mladosti se spomnim tudi starejših ljudi, ki so šepali ali pa so imeli eno od rok nekako posušeno. Posledice otroške paralize, ki jo je povzročal virus poliomielitisa. Ko so sredi 50. let prejšnjega stoletja odkrili učinkovito cepivo, se je bolezen, ki je bila prej strah in trepet, umaknila v zgodovinske učbenike – vsaj v razvitem svetu. Podobno je z davico, tetanusom, oslovskim kašljem, ošpicami in še bi lahko naštevali. Da bi kdo takrat protestiral proti cepljenju? Imeli bi ga za norega, ali vsaj rahlo prismojenega.

A žal je človeški spomin kratek in seže kvečjemu za eno generacijo v preteklost. Zato bo veliko ljudi ob navedbah bolezni, ki se jih ne spomnijo, ostalo hladnih. Ne razumejo, da je potrebna visoka stopnja precepljenosti, ki kot jez zadržuje pohod virusnih bolezni. Ali pa razumejo, vendar svojih otrok hinavsko ne dajo cepiti, češ: »Saj je dovolj drugih cepljenih. Tako bo tudi moj otrok zaščiten!«

Poleg tega se je naše dojemanje sveta korenito spremenilo – večine novic ne dobivamo več iz preverjenih, uradnih medijev (TV, radio, časopisi) z resnimi in kritičnimi novinarji, temveč v družabnih medijih. Z drugimi besedami: mnenje Kim Kardashian ali Jelene Karleuše o cepljenju je postalo pomembnejše od mnenj prof. Bojane Beović ali dr. Anthonyja Faucija. Različni spletni vplivneži, ki se, razen s tem, da so slavni, s čim resnejšim ne morejo pohvaliti, trosijo svoja ničvredna mnenja vsepovsod – in črede »ovac« jim goreče pritrjujejo. Jasno, da vedo, kaj govorijo, sicer ne bi bili slavni!

Žalostno je, da se celo med mojimi kolegi zdravniki, ki bi vendar morali vedeti bolje (ker so, ali vsaj naj bi bili, topogledno izobraženi), pojavljajo posamezniki in posameznice, ki objavljajo bolj ali manj bedaste članke na temo cepljenja proti covidu-19. Nekatere je obsijala nebeška luč in jih razsvetlila, da so ožarjeni doumeli vso bedo uradne medicine in zdaj jahajo na kristalnih valovih ajurvedskih resnic. Spet druge so zaskrbljene, prosvetljene, skrbne in ljubeče matere, ki nam v osladnem pismu svojim ljubim hčeram milostno sporočajo, da je vse skupaj nepreverjeno in skrajno nevarno. In da so preveč ljubeče, predvsem pa preveč odgovorne, da bi svoje otroke spuščale v takšne nevarnosti. Vsem je skupno to, da na dnu vidijo zaroto, ki nas, uboge lahkoverne tepčke, izrablja kot poskusne zajčke v eksperimentiranju z nepreverjenimi cepivi. Zraven radi/rade v svojih objavah citirajo različne članke, ki naj bi potrjevali njihovo razmišljanje o izjemni nevarnosti cepiva. V slogu: »Letos je že 6 ljudi v Evropi v gorah zadela strela. Ne hodite v gore! Je smrtno nevarno!!! Sploh pa ne puščajte v gore otrok!!!!« Ob milijonih ljudeh, ki hodijo v gore, je številka šest res zanemarljiva. Čeprav za tistih šest posameznikov nedvomno tragična.

Pravzaprav me vse spominja na obdobje pred več kot 40 leti, ko so v avtomobilih uvedli obvezne varnostne pasove. K sreči takrat še ni bilo spleta in nepreglednih mnenj »strokovnjakov« v »pulomljeni« slovenščini, je bilo pa, na primer, v Italiji kar precej napeto. Mnogi so trdili, da je varnostni pas nevaren, ker te lahko zaduši ali ti zlomi hrbtenico, ali pa se pas zatakne in ti onemogoči, da bi se rešil iz avtomobila ... Res je, vse to se lahko zgodi. Vendar je verjetnost tega zelo majhna. Z drugimi besedami: če vzamemo tehtnico in damo na eno stran število življenj, ki jih je varnostni pas rešil, na drugo stran pa število zgoraj opisanih zapletov – potem ni dvoma, niti najmanjšega dvoma, ali je varnostni pas koristno uporabljati ali ne.

Enako je s cepljenjem. Ne samo s cepljenjem proti covidu-19, z vsemi cepljenji. Absolutne varnosti ni. Tudi absolutne zaščite ne. Je pa zelo velika verjenost, da bomo po cepljenju proti infekciji zaščiteni. In če se že bomo inficirali, bo imela bolezen precej blažji potek. Ali obstajajo stranski učinki? Seveda obstajajo. Kar nekaj ljudi, tudi mojih kolegov, je imelo en ali dva dni visoko vročino, slabo počutje in podobno. Bili so tudi zelo redki primeri tromboz in celo smrti. Ali sem zato razmišljal, da se ne bi cepil? Nikakor ne, cepil sem se, takoj ko je bilo mogoče. Takoj ko je bilo mogoče, so se cepili tudi moji starši in pozneje tudi moja žena. In takoj ko je bilo mogoče, sem na cepljenje prijavil tudi svojo 12-letno hčer, ki je tudi že opravila obe cepljenji. Ne zato, ker je ne bi imel rad, temveč ravno obratno. Ker jo imam zelo rad in res nočem, da zboli za covidom-19 z zapleti.

Proticepilci bi me verjetno najraje raztrgali in mi odvzeli otroka. Ker sem na facebooku osupel izvedel, da je cepljenje pravzaprav fašizem, ker nas proti naši svobodni volji sili, da si v telo po nepotrebnem vbrizgavamo nepreverjene substance. Kako neverjetno bedno razmišljanje. Res je imel prav Einstein, ko je rekel, da sta samo dve stvari neskončni, namreč vesolje in človeška neumnost – samo da o vesolju še ni čisto prepričan.

Konec koncev pa gre pri odločitvi za cepljenje za zaupanje – ker, roko na srce, kljub medicinski izobrazbi vem o cepljenju in imunskih procesih manj od študentov medicine v višjih letnikih. Poznam okvir, podrobnosti pa ne več najbolje. Zaupam pa strokovnjakom, ki se z imunostjo, infekcijami in cepivi poglobljeno ukvarjajo. Zaupam prof. Ihanu, prof. Beovičevi, dr. Fauciju, prof. Trampužu, prof. Štruklju (da naštejem le nekatere). Njihova mnenja so tista, ki štejejo. In zaupam, seveda, preverjenim podatkom. Irelevantna in povsem nepomembna pa so mnenja razsvetljenih travmatologov, ginekologinj – mater, spletnih vplivnežev, smehljajočih se sociologinj in podobnih. Ker o cepljenju in vseh mehanizmih preprosto ne vedo dovolj oziroma nič, pa še enostavna kmečka logika jim katastrofalno šepa. Prav tako ne zaupam »podatkom,« ki jih poskušajo lansirati. Z drugimi besedami, citiram: »Vaša poza je laž, vaša svoboda je egoizem, vaša alternativa je idiotizem.«

Za konec bi še zapisal, da mi je žal, če sem koga užalil. Oziroma če prav pomislim – ni mi žal. Proti neumnosti, še posebno pa neumnosti, ki ustvarja nevarne posledice za vso družbo, se je pač treba boriti. Vztrajno, stalno, brez oddiha. In včasih tudi brez nepotrebne vljudnosti.

P. S. Zemlja je okrogla kot pomaranča in ne ploska kot palačinka. Ljudje so že bili na Luni. Elvis je mrtev.

***
Doc. dr. Aleš Vesnaver, dr. med. specialist maksilofacialni kirurg.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.