Kaj bi storil Sokrat, me pravzaprav ne zanima

Dragi Gorazd,

Tvoj prispevek v Sobotni prilogi sem začel brati z velikim zanimanjem – ki pa je žal kmalu prešlo v osuplost, nato v razočaranje, kaj kmalu pa sem si rekel, da takšnega skupka napačnih misli, napadov na znanost in na zdravniški poklic ne morem kar spustiti mimo.

S Sokratom je bila morda filozofija res »poklicana z neba« – medicina pa zagotovo ne. O sebi nimam niti najmanjših iluzij, da bi lahko na filozofski ravni vsaj približno razložil, kaj je življenje in kaj je smrt – vseeno pa kot vsak zdravnik presneto bolje od vsakega filozofa vem, kaj je treba narediti, če se pacient duši, če ima zastoj srca ali če ima na vratu kolekcijo gnoja, ki ga ogroža. Ker je to pač moj poklic in ker sem za to izšolan. Ob tem se nikoli ne sprašujem, ali je življenje dotičnega posameznika tako bedno, da ga bi raje pustil kar umreti, ali pa živi res polno življenje, ki se ga splača reševati. Tega luksuza zdravniki nimamo. Zapriseženi smo, da pri pacientih vedno poskušamo ohranjati zdravje in življenje. Zato tovrstna vprašanja raje prepuščam drugim, ki jim nikoli ni treba broditi po krvi in iztrebkih.

Kaj bi storil Sokrat?

V uvodu decidirano navajaš, kako nam skušajo »vsiliti eksperimentalna in zato potencialno nevarna cepiva«. Pa skušajmo to izpodbijati po sokratovsko, z logičnim in rahlo sarkastičnim razmišljanjem! Torej, takole: vsi, ali vsaj velika večina ljudi, hodijo k svojim zdravnikom s svojimi zdravstvenimi tegobami, ki jih zdravniki skušajo reševati po svojih najboljših močeh. In ljudje jim pri tem zaupajo. Pustimo zdaj dejstvo, da je postal zdravniški poklic pri nas zaradi katastrofalne zdravstvene politike povsem razvrednoten – vseeno verjetno drži, da ljudje svojim zdravnikom zaupajo. In nato pride do paradoksa – pojavi se nalezljiva bolezen, za katero najprej ni zdravila, nato pa znanstveniki v rekordnem času izdelajo cepivo! Zdravniki, ki se na splošno mnogo bolje od splošne javnosti spoznajo na cepiva in njihovo učinkovanje, se praktično VSI cepijo in to svetujejo tudi svojim pacientom. In glej ga, zlomka – pacienti jim nenadoma ne zaupajo več! Prej so taisti pacienti brez pomislekov jemali zdravila, ki so jim jih zdravniki zgolj predpisovali – zdaj pa, ko se zdravniki najprej sami cepijo, se tako rekoč postavijo za zgled, tega zaupanja nenadoma ni več. Zdravila so »eksperimentalna«, »zvarki«, »nedvomno potencialno nevarna«, »malo po malo se zastruplja prebivalstvo«. Od kod in zakaj takšno razmišljanje, mi je uganka, saj je bilo že ničkolikokrat strokovno, poljudno in razumljivo razloženo, kako je potekal razvoj teh cepiv in kako delujejo.

In argument enostavne kmečke logike: zakaj bi se zdravniki, ki se, kot rečeno, bolje spoznamo na cepiva kot facebook strokovnjaki, tako množično odločali za cepljenje, če bi sumili, da cepivo ni varno? In celo cepili svoje otroke?! Ali ne bi bilo to povsem nelogično? Bi Sokrat tu dvignil obrv? Že mogoče nelogično – ampak proticepilska pikofobna histerija je premočna in odpihne logično razmišljanje.

Pri odločitvi za cepljenje namreč ne gre za visokoleteča vprašanja biti ali ne biti, etos, patos, logos, Demos, Fobos, temveč gre za enostavno vprašanje, ali je cepivo varno in učinkovito ali pa ni. In oprosti, za odgovor na to vprašanje pač ni kompetenten vsak. Temveč le in zgolj strokovnjak. Enostavna primerjava – če ti mašina v avtu ne dela dobro, boš verjetno šel k strokovnjaku avtomehaniku, ne pa k bajaličarju Srečotu za vogal, ne? In čeprav bajaličar Srečo tuli, da so cepiva nevarna in da gre za genocid – strokovnjaki, ki so se seveda tudi sami cepili, na osnovi preverljivih podatkov trdijo, da so cepiva varna in učinkovita, in vse predstavijo z razlagami, podprtimi s številkami in grafi. Ampak kdo v tem norem postfaktičnem svetu, kjer veljajo alternative facts, sploh še razume dejstva? Kaj sploh je graf?

Kako se z epidemijo spopadajo Italijani, Danci, Portugalci – kaj delajo oni prav, mi pa ne? Kako da njim uspeva brzdati epidemijo, nam pa ne? FOTO: Reuters

Po zajedljivem Sokratu medicinsko vedenje nikdar in nikoli ne more voditi življenja v polisu. Se strinjam – in medicina si tega niti ne želi. Razen seveda, ko pride do zdravstvene težave, ki ogroža splošno zdravje, takrat medicina svetuje, kaj narediti, da bo žrtev čim manj. Mimogrede navržeš, da je ob epidemiji v Atiki od 250.000 prebivalcev kar tretjina umrla za kugo, celih 84.000! Me prav zanima, kakšno modrost je Sokrat ob tem razdrl, kaj je svetoval glede biti in nebiti, koga je izzval z vprašanjem, kaj zdravje sploh je – mogoče je kakšnemu umirajočemu celo razložil, da je bolje, če umre. Niti sanjalo pa se mu ni, da bolezen povzroča mikroskopski organizem, imenovan Yersinia pestis. Epidemijo v Atiki bi danes zlahka zatrli s primernimi epidemiološkimi ukrepi in antibiotiki, verjetno bi umrlo vsaj desetkrat manj ljudi. Pravzaprav do epidemije sploh ne bi prišlo, ker smo medtem ugotovili povezavo med fekalijami in infekcijami ter uvedli kanalizacijo. Samo toliko o drobcenem prispevku znanosti.

Znanost namreč ni tako naduta, da bi na splošno zapovedovala, kako moramo živeti in kaj moramo storiti – te kompetence si z veliko žlico jemljejo druge veje tu in onozemske oblasti. Tako je npr. tiskovni predstavnik Grške pravoslavne cerkve v ponedeljek mirno trdil, da svete ikone ne prenašajo virusa in da jih lahko ljudje brez skrbi poljubljajo. Razumi, če moreš ...

Nas pa znanost, v danem primeru medicinska znanost, poziva, katerih ukrepov se moramo držati, da bi se epidemija čim prej nehala. Ker epidemija je dejstvo, nobene metafizične skrivnostnosti ni ob tem. Imamo tudi izjemno negativne izkušnje iz naše bližnje okolice (Bergamo), v kakšen pekel se lahko epidemija razvije, če ji pustimo, da zbezlja.

Opravičilo

Zato je razglabljanje o covidu kot farsi ne samo neokusno, ampak resnično arogantno. In odraz slabega poznavanja dejstev. Ali torej misliš, da je ob tem, ko o prenosu infekcij vemo mnogo več, kot so vedeli v časih Sokrata, resnično etično dopustno, da bi rekli: »Gremo vsi ven. Prekužite se po mili volji! Bo pač par deset tisoč mrtvih, ampak hej: To je življenje v polisu!!! Demokracija čez vse!« Če se spomniš, so takšno vrsto demokracije podpirali tudi Trump in njegovi privrženci.

In ravno zato, ker gre pri epidemiji covida-19 za medicinsko-epidemiološki problem, me to, kaj bi storil Sokrat, niti malo ne zanima. Sokrat o infekcijah, medicini in zdravljenju ni imel pojma – če se ne motim, so bile njegove zadnje besede, da je Asklepiju, bogu zdravilstva, dolžan petelina. Osvežujoč pristop. Mogoče bi nam pa tokrat svetoval grmado iz domačih mačk na Grajskem griču? Morda bi pa to zaleglo!

Ne, dosti bolj me zanima, kako se z epidemijo spopadajo Italijani, Danci, Portugalci – kaj delajo oni prav, mi pa ne? Kako da njim uspeva brzdati epidemijo, nam pa ne? In pa – kdo je odgovoren za razmah iracionalnega proticepilstva, ki temelji na psevdoznanosti, lažnih poročilih o povzročanju avtizma in objavah na facebooku?

Kar je zagotovo zmanjšalo zaupanje v ukrepe, je bilo slabo in nespretno komuniciranje vlade. Pričakoval sem več razlag, pogovornih oddaj, pa še več razlag, pa še več pogovorov, debat, mnenj. Na takšen način se ustvari zaupanje. Zdaj pa je pri nas stanje, ko se ljudje ne cepijo, ker nasprotujejo vladi. Kar je izjemno negativno. Zavedati bi se vendar morali, da je eno zdravstveni, drugo pa politično-ideološki problem, in teh dveh ne mešati! Ukrepi, ki se uvajajo, so v vseh evropskih državah podobni, ne glede na trenutno barvo njihove vlade – razlike so predvsem v kvaliteti komunikacije. Kjer je komunikacija boljša, je več zaupanja, je boljša precepljenost. Zelo enostaven izračun.

Atenci bi sami zahtevali zaprtje mesta

Za vas, ki ste mirno in varno odmaknjeni od vsega v svojih domovih, se mogoče vse skupaj res lahko zdi manipulacija. Za nas, ki smo v bolnišnicah, tudi za tiste, ki nismo na covidnih oddelkih, pa postaja stanje vse bolj grozeče. Soočeni smo s tako velikim navalom covidnih pacientov, da bo počasi zmanjkalo prostora.

Žal mi je, da te ne morem peljati na covidni oddelek, da bi videl na lastne oči. Verjetno bi potem spremenil mnenje. Kot ga spremenijo vsi proticepilci, ki pristanejo na teh oddelkih. Nekateri na žalost prepozno.

Lepo te pozdravljam,

Aleš

Doc. dr. Aleš Vesnaver, dr. med., specialist maksilofacialni kirurg.