Bojan Škilan se svojega letošnjega rojstnega dne ne spomni. Prav v tistem času, bilo je okoli 1. aprila, ko je dopolnil 71 let, je zdrsnil v komo, iz katere se ni prebudil 51 dni. Od takrat še ni prestopil praga svojega doma v Morju pri Framu ali peljal svoje psičke Selme na sprehod. Danes bo po vsem tem času zapustil Univerzitetni rehabilitacijski inštitut RS Soča, srečen zaradi vsakega novega koraka, ki ga lahko spet naredi po tistem, ko mu je covid-19, »ta peklenska bolezen«, obrnil življenje na glavo.

Dolgotrajni covid-19 ne izpusti bolnika tudi leto dni

Na rehabilitaciji v Soči v Ljubljani je ta čas enajst bolnikov po covidu-19. Bojan Škilan se z njimi ne more družiti, saj mora biti zaradi trebušne bakterije, ki jo je staknil med kalvarijo v zadnjih mesecih, izoliran. »Pahnili so me v samico,« je vedro rekel, porogljivo pogledal okoli sebe in dal vedeti, da se šali. V resnici je bil presrečen, je dejal, ko je prišel tja, navsezadnje je to ena zadnjih faz bolezni, ki ga je tako prizadela, da se še sam skoraj ni prepoznal po njej. In zato tudi rad pove, kaj je preživljal, pa tudi če le enemu samemu človeku dá misliti o tem, kako nevarna je ta bolezen in da se je dobro zaščititi pred njo. Ko smo se srečali, je bil za njim tretji dan, odkar lahko hodi z berglami. Pa še eno zmago je slavil: končno si je lahko sam odprl plastenko vode.

Le nekaj dni pred cepljenjem

Še na začetku tega leta je bil Bojan Škilan zdrav upokojenec z lepo bero obveznosti in konjičkov. Pred nekaj leti, po tistem, ko je umrla njegova žena, s katero sta živela v Ljubljani, se je spet preselil na rodno Štajersko, kamor se je poročila njegova hčerka. Biti bliže njej in njeni družini, pa tudi sestri, je bila praktična rešitev, zaradi katere si je še vedno hvaležen. Doma je vsak dan vodil na sprehode psičko Selmo (»Da, ime ima po tisti Selmi iz Bijeleg Dugmeta,« je zadovoljno prikimal.), skrbel za okolico hiše, ki terja »šest ur intenzivne košnje v hrib«, in poleti še za oljčnik (ali dva) na otoku Krku, se družil s prijatelji in znanci, skratka živel polno življenje zadovoljnega moža z lepim življenjepisom.

Čeprav ga je doletela huda bolezen, Bojan Škilan svoje izkušnje rad deli, saj upa, da bo s tem ljudem, ki dvomijo o bolezni ali se niso pripravljeni cepiti, dal vsaj malo misliti. FOTO: Blaž Samec/Delo

Zadnja dva meseca je po spletu nesrečnih okoliščin spet živel v Ljubljani, in ko razmišlja, kaj ga je pripeljalo v Sočo, mora kar malo zbrati misli. »Nekatere stvari so precej zabrisane ... Skoraj natanko na svoj rojstni dan ali pa celo prav ta dan sem šel v bolnišnico.« Tako je le za nekaj dni zgrešil cepljenje; naročen je bil za 3. april. Potem ko je zbolel za covidom, si je z oksimetrom meril nasičenost krvi s kisikom, in ko je drastično padel na raven med 60 in 70 (normalno je vsaj 92), je poklical rešilca. »Takoj so me sprejeli na intenzivno nego.«

Dali so ga v umetno komo, ki je trajala natančno 51 dni, in čeprav ne ve, kaj se je dogajalo okoli njega, se živo spomni svojih sanj. Te so bile zanimive in precej posrečene in ob njih se še vedno nasmeji, hvaležen, da ga niso mučile more kot nekatere sotrpine. »Kaj se je dogajalo, vem samo po pripovedovanju hčerke, ki me je obiskovala, in iz odpustnega pisma. Iz njega je razbrati, da je bilo moje stanje grozljivo.« V tem času je shujšal za 30 kilogramov, polovica od tega jih je bilo resda odveč, kakor je prostodušno priznal. Bolezen je prizadela obe pljučni krili, sledila je odpoved ledvic in grozila odpoved srca. »Mislim, da se je srce tudi ustavilo, a so ga z elektrošoki spet spravili v normalni ritem. Potem so se pljuča okužila še z bakterijo, zato so tudi to reševali. Zdravnik je hčerki dejal, da še ene okužbe ne bi preživel.«

Nobenega tunela ali luči

Zdaj se počuti, kot da mu je podarjeno še eno življenje in lahko tudi iz prve roke pove, da »na drugi strani« ni nobenega tunela in nobene luči. Ali kot je parafraziral napis z nekega nagrobnika: »No f* tunnel and no f* light.« Angleški jezik mu je blizu, saj je študiral angleščino in primerjalno književnost ter ob številnih drugih dejavnostih, ki so mu zapolnjevale življenje, iz tega jezika prevedel tudi nekaj knjig. In bolj ko je sproščeno govoril o bolezni, bolj sočne in iskrive besede so se mu priteple v njegov jezik.

Ko je za kratek čas za fotografijo snel masko in se je videl njegov nasmeh, se je obraz zadovoljnega in optimističnega človeka. FOTO: Blaž Samec/Delo

Iz mariborske bolnišnice so ga premestili na Ptuj, tam se je pravzaprav tudi »zbudil«. »Takrat sploh nisem vedel, kako dolgo sem bil v komi, pa tudi nisem spraševal.« Pravzaprav ni mogel, ker je imel cevko v vratu (traheostomijo), tudi sicer se ni mogel premakniti, ker je ostal povsem brez mišične mase. »Niti roke nisem mogel dvigniti. Ko sem se pa zagledal, sem se najprej spomnil na fotografije iz Auschwitza.« Šlo je postopoma: z juhicami po žlički in minimalno fizioterapijo ter prvimi besedami. Na srečo je lahko (z doplačilom) dobil sobo za enega, dodatno si je najel tudi fizioterapevtko, s katero je vaje delal še popoldne. V ptujski bolnišnici je bil okoli štiri mesece, večji del časa nepremičen, šele proti koncu je naredil prve korake s hojico in nato vse »nadaljevalne tečaje«, kakor se je šalil. »Napredek je tako minimalen, kdaj ga tudi ni, zato je treba vsakič znova zbrati voljo in energijo, da delaš vaje.« Med tem se je tudi cepil, z obema odmerkoma, in zelo težko posluša ljudi, ki govorijo o teorijah zarote in za vsako ceno nasprotujejo cepljenju.

Počasi in vztrajno

Konec septembra so ga iz ptujske bolnišnice prepeljali v Sočo, kjer se je navadil mantre tamkajšnjih zaposlenih: »Počasi in vztrajno.« Ker je v izolaciji, zgodb drugih soborcev ne pozna, le enkrat se je srečal z njimi, ko so se s psihologinjo odpravili ven, posedet na sonce. Takrat je spoznal, da ni edini tak nesrečnik. »Devet nas je bilo rehabilitirancev po covidu in zgodbe vseh drugih so na las podobne moji: prej so bili zdravi ljudje pri polni moči, še dan ali dva pred boleznijo so spravljali les v gozdovih in podobno. Potem pa mesec do dva umetne kome, v tem času so zavohali smrt in tisti, ki so preživeli, imajo različne posledice.« Tudi on še vedno čuti mravljince v levi roki in nogi, obe sta tudi precej šibki, poleg tega ima na levi nogi padajoče stopalo, zato mora med hojo nositi opornico.

Vse življenje se je ukvarjal s športom, predvsem tekom in kolesarjenjem, dolga leta je bil skiper in jadralni padalec, zdaj pa »komaj krevsa po svetu«, pa vendar je zadovoljen in srečen, čemur se še sam začudi. »Morda pa je to naša skupna lastnost: ta silna volja in optimizem,« je razmišljal. Ko je naredil prve korake z berglami, se mu je zdelo, da je na konju. Zdaj v spremstvu fizioterapevtke prehodi od 150 do 200 metrov, kakor je ocenil po dolžinah, ki jih je meril po hodniku na Soči. Treba bo še vaditi, hoja brez pripomočkov je daleč, a jo že sluti.

»No, tako so me reševali in rešili, hvala bogu, bog ve, če bi me še zdaj, ko je taka gneča,« je pogovor sklenil Bojan Škilan. Pred njim je precej drugačno življenje. Avto prodaja, saj kaže, da še kar nekaj časa ne bo mogel voziti. »Tudi motor imam, stari chopper, lep,« je dodal še eno iz »zbirke svojih mnogih norosti«. A pri tem se je zdelo, da se za zdaj ni pripravljen posloviti od njega.

Primož Novak vodi oddelek, kjer so na rehabilitaciji tudi bolniki z najhujšimi posledicami covida-19. FOTO: Blaž Samec/Delo