Trdoglava, živahna, nepredvidljiva … istrska ovca

Zaradi svoje bojevitosti je neprimerna za vzrejo v večjih skupinah. Trdoglava kot je, je že zdavnaj v svoje gene vpisala svoje mnenje o množičnosti. Pravzaprav pa so enako naredili ljudje, ki se ukvarjajo z njeno vzrejo.

Tako se začne zgodba o istrski ovci, istrski pramenki. O več kot stoletje dolgi tradiciji družine Macan. O sožitju človeka in popolnoma drugačne pripadnice svoje vrste …

Tradicionalni sir

Že na prvi pogled se istrska ovca, imenovana tudi istrijanka, razlikuje od drugih. Ni bela, ampak črna z belimi ali bela s črnimi, rjavimi ali sivimi lisami različnih oblik in velikosti, nepredvidljivega značaja, kot je njena raznolikost, z dolgimi gracioznimi nogami in močnimi spiralno zaobljenimi rogovi. Njen razvoj se je začel ob koncu 18. stoletja, ko so avtohtone ovce začeli oplemenjevati s tujimi ovčjimi pasmami, kot sta gentile di puglia in bergamo. Zdaj je predvsem namenjena za pridelavo mleka, ki se na družinskih kmetijah predeluje v tradicionalni poltrdi polnomastni ovčji sir. Na žalost pa je zaradi vse manjšega števila rejcev istrska ovca danes med potencialno ogroženimi pasmami.

Da bi izvedeli kaj več o tej zanimivi živali, smo se odpravili v južno Istro, točneje v občino Svetvinčenat, kjer smo se srečali z rejcem in predsednikom Zadruge rejcev istrske ovce Istrijanka Vedranom Macanom.

Začel je s 25 dedkovimi ovcami, danes pa jih ima med 130 in 150, s katerimi letno pridela okoli 600 kilogramov sira. FOTO: Berislava Picek/Cropix

Nadaljevanje tradicije

Za rejce, kot je Macan, je reja istrskih ovac več kot samo posel – to je dediščina, ki se prenaša med rodovi. Navsezadnje pa je istrski ovčji sir, kljub vsem izzivom, danes eden najbolj znanih izdelkov te regije.

Sogovornika smo vprašali, kako se je odločil za rejo avtohtonih istrskih ovac.

»Tega nisem sam izbral, izbralo je mene,« nam pove v smehu. Čredo je prevzel od dedka, ki je imel okoli 25 ovac. A zamisel, da bi izmed treh bratov prav on nadaljeval družinski posel, ni prišla čez noč.

»Če bi me v devetdesetih, rokerskih letih vprašali, bi odgovoril, da mi niti na kraj pameti ne pade, da bi se ukvarjal z ovcami. Imel sem službo, živel sem v Pulju, bil sem mlad in imel sem druge prioritete,« se spominja.

Pa vendar se je v njem nekaj zlomilo. Spoznanje, da bi lahko trdo delo in večstoletna tradicija preteklih rodov za vedno izginila, ga je pripeljalo do odločitve, da gre po poti svojih prednikov.

»Moral sem ohraniti tradicijo, nisem si mogel zamisliti, da bi se z nami vse ustavilo,« pravi Macan.

Začel je z dedkovimi 25 ovcami, zdaj jih ima med 130 in 150, tako da na leto letno pridela okoli 600 kilogramov sira, ki ga najpogosteje prodaja na domačem pragu ter na festivalih in prireditvah.

»Moral sem nadaljevati tradicijo, nisem si predstavljal, da bi se pri nas vse ustavilo,« pravi Vedran Macan. FOTO: Berislava Picek/Cropix

»Najboljše je, ko ljudje pridejo prav posebej po sir. Sodelujem z restavracijami, ki cenijo proizvod istrske ovce in ga znajo predstaviti,« nam pove in omeni znamenito restavracijo Agli Amici in konobo Klarić.

Istrski ovčji sir veliko prispeva k prepoznavnosti in uveljavljanju blagovne znamke polotoka kot gastronomske destinacije, zato ne preseneča, da je vse bolj iskan, bodisi v klasični različici, ki nas je osvojila s svojim okusom, bodisi v tisti, v kateri je združen z istrskimi tartufi in nam pričara popolno doživetje »Toskane v malem«.

Vendar so razmere daleč od idiličnih. Zdaj se z istrsko ovco ukvarja le šest rejcev.

»Res moraš biti malo nor, da rediš izvorno pasmo,« pravi Macan.

Ljudje danes razmišljajo praktično in ne bodo gojili nečesa, kar ni dobičkonosno, sploh če je to že od vsega začetka fizično nehvaležno delo.

»Ponudba dela, predvsem v turizmu, je danes velika in z lahkoto zaslužiš tudi 2000 evrov plače. Bolj donosno je delati v sezoni ali oddajati apartmaje. Postavlja se vprašanje, kdo se sploh želi ukvarjati z ovcami. Predvsem z istrskimi ovcami,« nam pojasni rejec.

Tudi ko se odločajo za rejo, mnogi izberejo francosko pasmo lacon, mlečno ovco, ki daje dvakrat do trikrat več mleka in ni tako izbirčna, rekli bi, da tudi ne tako živahna kot istrska, kar vodi do večje pridelave in večjega dobička.

Zapletene spodbude

Obstajajo kakšne spodbude? Sprašujemo v upanju, da bi dobili bolj optimistično sliko stanja.

»Nekaj se je začelo dogajati, najprej v zvezi z istrsko kozo, navsezadnje je ta simbol Istre, in ko so že dali za kozo, niso mogli kaj, da ne bi nekaj dali še za ovco,« pojasnjuje in dodaja, da to še vedno ni dovolj.

Pravi, da dela za tri ljudi, velik del pa prevzame tudi žena, ki ob redni zaposlitvi med sezono tako opravi še eno službo. Vendar zaslužek niti približno ni enak vloženemu trudu.

Macan ima enega ovna na kakih 40 ovc. Skupaj jih je pet do šest, več kot to pa bi bilo preveč tvegano in bi postali agresivni drug do drugega, zato velja biti previden. FOTO: Berislava Picek/Cropix

»Ti časi so minili, kmetje so bili v devetdesetih letih v veliko boljšem položaju. Podpore ni bilo, pa tudi ni bila potrebna. Zdaj se izdelki uvažajo z vsega sveta in konkurenca na trgu je veliko večja,« nam pove Macan, ki ima zato drugačen pristop.

Pravi, da ni trgovski potnik ter da ne hodi od vrat do vrat in ne ponuja svojih izdelkov, ampak je on tisti, do katerega najdejo pot tisti, ki cenijo pravi istrski ovčji sir. Težava ostaja dohodek, zato se vse manj ljudi odloča za vzrejo.

Velika ovira je tudi administracija. Mnogo rejcev je obupalo zaradi preveč papirologije in zahtev, ki spremljajo vzrejo avtohtonih pasem. Živinorejci se morajo namreč, da bi pridobili subvencije, pogodbeno zavezati, da pet let ne bodo zmanjševali števila živali. To je uničujoč ukrep; govorilo se je, da gre za evropsko direktivo in da je to treba storiti, a odkar je treba podpisati pogodbo, število živali vsako leto drastično upada. Ta obveznost je precej težavna, kajti če se število ovac zmanjša, jih je kmet dolžan dokupiti. Naš sogovornik s takšnim pogojevanjem ni zadovoljen, saj je v zadnjem letu zaradi napadov šakalov, naravnih sovražnikov, katerih število narašča, izgubil sto ovac. Torej bi morali rejci imeti 20 živali za rezervo zaradi morebitnih napadov plenilcev ali bolezni. Takšna praksa že na začetku pomen izgubo, saj se te rezervne številke ne prijavlja, ker za živali, ki jih imajo »v rezervi«, ni dodatnih subvencij. Rejci tudi niso bili zadovoljni zaradi diskriminacije ovc v primerjavi s spodbudami za istrsko kozo. Občinska subvencija za ovco znaša 130 evrov, za koze pa je bila 150 evrov. Poleg tega se za koze plača oskrbnina, za ovce pa le nadomestilo za povečanje črede.

»Treba je zmanjšati administracijo in sprejeti ukrepe za zaščito izjemno ogroženih pasem na državni ravni. Rejci so prestrašeni. Če naredijo administrativno napako, jim subvencijo odvzamejo ali zmanjšajo. Res je, da jih zagotavlja Evropa, vendar so sankcije stroge, zato pride do živinorejcev zelo majhen del evropskih sredstev,« nam pove Macan.

Poleg tega nimajo zagotovljenega odkupa, odkupovalcem pa lahko poleg sira morebiti prodaš le mleko, zaradi česar je končna dobičkonosnost negotova.

Zaščita porekla

Macanovo društvo se kljub vsem preprekam še vedno trudi nekako motivirati ljudi k vzreji avtohtonih vrst in pomagati članom, ki se želijo ukvarjati z ovčerejo. Trenutno imajo okoli 25 članov, ki darujejo določeno število mladic iz matične istrske črede. Vsak rejec mora izpolnjevati nekaj osnovnih zahtev, a poudarja, da ga to nič ne stane. Z donacijo mladih živali novim članom v nekaj letih vrne v sistem to, kar je sam prejel na začetku. V postopku je tudi zaščita porekla, naš sogovornik pa pravi, da kljub omenjenim težavam nadaljujejo ohranjanje in razvoj pasme.

Jagenjčke smo imeli priložnost videti tudi sami in rejec je pojasnil, da mladička pusti sesati, dokler lahko, saj tako bolje napreduje, je bolj zdrav, navsezadnje pa je celoten postopek bolj human.

»Ni lahko, a ko slišiš pohvale za svoj sir in veš, da prispevaš k ohranjanju dediščine, dobi vse svoj smisel,« nam pove, ko skupaj z ovčarskima psoma vodimo ovce na pašo. »Vidiš, z njimi je treba veliko delati, vedno bežijo, so živahne, sploh če imaš v čredi eno malo noro, ki druge spravlja v nevarnost … Vendar če se odločite za istrsko ovco, boste dojeli tudi njene dobre strani. Je produktivna in daje kakovostno mleko in še kakovostnejši sir.«

Vedran Macan je predsednik Društva rejcev istrske ovce Istrijanka. FOTO: Berislava Picek/Cropix

Macan ima na vsakih štirideset ovc enega ovna. Skupaj jih je pet ali šest, več kot to bi bilo preveč tvegano, saj bi postali agresivni drug do drugega, zato je bolje biti previden. Navsezadnje je istrska ovca kljub vsem težavam, s katerimi se spoprijemajo ti pridni ljudje, prepoznavni simbol Istre. Njeno preživetje pa je še vedno odvisno predvsem od konkretne podpore in razumevanja njene pomembnosti. Če se bo prisluhnilo glasu stroke, bi lahko ta pasma postala ne samo simbol tradicije, ampak tudi zgled trajnostnega razvoja v reji.

S projekti zaščite pristnosti ovčjega sira, ki jih vodi Istrska županija, želijo povečati prepoznavnost tega izdelka in podpreti lokalne pridelovalce in upamo, da bo to skupaj s predanim delom rejcev pomagalo, da bodo istrske ovce, ki jih najdete na čudovitih travnikih po vsej Istrski županiji, deležne zasluženega slovesa.