Ne vdihavajmo tujega izdihanega zraka!

Posvet znanstvenikov in strokovnjakov v organizaciji Slovenske akademije znanosti in umetnosti je eden redkih interdisciplinarnih posvetov o epidemiji covida-19. Ob zdravnikih v razpravi sodelujejo podatkovni strokovnjaki, inženirji (predvsem strokovnjaki, ki se ukvarjajo s prezračevanjem prostorov) in družboslovci. Posvet, ki ga je mogoče spremljati v živo, se začne ob 11. uri, uvodno besedo pa je imel akademik Igor Emri, ki tudi vodi svet za razvoj. Priprave na posvet je koordiniral dr. Dušan Keber, profesor interne medicine in nekdanji minister za zdravje.



Ostali sodelujoči so:

Dr. Aleš Blinc, predstojnik Univerzitetnega kliničnega oddelka za žilne bolezni UKC Ljubljana: Hipoteze in dejstva o prenosu koronavirusa med ljudmi

Dr. Bojana Beović, predsednica Slovenske zdravniške zbornice in donedavna vodja strokovne svetovalne skupine za covid-19 pri MZ: Upravljanje epidemije in ukrepi (pogled aktivne udeleženke)

Dr. Dušan Keber, profesor interne medicine in zdravstveni analitik: Upravljanje epidemije in ukrepi (pogled zunanjega opazovalca)

Dr. Andrej Trampuž, infektolog, vodja raziskovalnega oddelka Univerzitetne klinike Charité v Berlinu: Ukrepi za obvladovanje pandemije: med znanstvenimi dokazi in zgodovinskimi miti



Dr. Maja Pohar Perme, predstojnica Inštituta za biomedicinsko informatiko, MF Ljubljana: Razumevanje epidemije prek podatkov in modelov

Miha Kadunc, strokovnjak za informacijske sisteme: Demografska slika covida v Sloveniji po podatkih Sledilnika

Dr. Tonka Poplas Susič, direktorica Zdravstvenega doma Ljubljana: Vloga javnega in zasebnega zdravstvenega sektorja pri odzivu na epidemijo

Mitja Lenassi, univ. dipl. inž. str., Inženirska zbornica Slovenije: Z kot zračenje. Imamo najslabšo kakovost notranjega zraka v Evropi

Dr. Frane Adam, Inštitut za razvojne in strateške analize: Odgovornost politike in avtonomija stroke v epidemiji

Dr. Hajdeja Iglič, Katedra za analitsko sociologijo, Fakulteta za družbene vede: Upanje umre zadnje, zaupanje pa prvo

Dr. Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge Dela: Kriza zaupanja med epidemijo koronavirusa

Kot da se je čas ustavil

Koronavirus nas je postavil v položaj, v katerem nimamo protokola, kako reševati probleme, ugotavlja dr. Igor Emri. Kot da se je čas ustavil. Položaj za družbo predstavlja nevarnost in obenem priložnost, da pogledamo, kje se nahajamo, in opredelimo, kako uresničiti vizijo 2050, ki pomeni prehod v družbo, temelječo na znanju.

Ne samo epidemija, temveč sindemija

 
 Dr. Bojana Beović je strnila nekaj osnovnih zadev, vezanih na epidemijo covida: 120 milijonov obolelih, 2,6 milijona mrtvih, v Sloveniji smo imeli do danes dobrih 200.000 potrjenih primerov, kar pomeni, da je bilo okuženih že okrog tretjina prebivalcev. Gre za katastrofo, pred katero si ne moremo zatiskati oči. Gre za sindemijo, za sočasno epidemično naraščanje zdravstvenih in vseh drugih problemov.
 
Ves čas smo se ukvarjali s tem, kako ustaviti prenos virusa, se spominja dr. Beovićeva. Pri širjenju okužbe v skupnosti je postalo jasno, da je treba uvesti ukrepe, ki bodo čim bolj omejili stike med ljudmi. Pri nas smo jih uvedli sorazmerno hitro in tudi indeks strogosti ukrepov je bil precejšen. Postopno sproščanje je bilo učinkovito in v začetku poletja smo imeli nekaj srečnih tednov, ko smo bolezen iz Slovenije eliminirali. Imeli smo številne stike prek južne slovenske meje – tako iz turističnih razlogov kot zaradi delovnih migracij. Posebno pozornost smo namenili organizaciji dela v domovih za starejše na podlagi izkušenj iz prvega vala. A ta tema po njenem zahteva poseben posvet in analize, ki bodo razgrnile vse podrobnosti. Učinkovito smo pripravili bolnišnice in zdravstvo od primarnih ravni naprej kot močnejši del obvladovanja epidemije. Res je, da na jesen nismo pričakovali obsega, kot nas je doletel, priznava Beovićeva.
 
Ker so ukrepe omejevanja gibanja uvedli tudi po svetu, smo se zgledovali pri njih. Velja prepričanje, da gre za učinkovit ukrep. V jesenskem valu je bilo v Sloveniji uvedenih še nekaj strožjih ukrepov kot v pomladnem valu. Po indeksu strogosti ukrepov smo se znašli na evropski sredini.
 
Na srečo je sodobna znanost razvila učinkovit farmakološki ukrep v obliki cepljenja. Ne poteka tako hitro, kot si vsi želimo, a nerealno si je predstavljati, da bomo imeli v trenutku razvito varno in učinkovito cepivo, ki bo še sočasno dostopno velikemu delu prebivalstva, je jasna Beovićeva. Zaradi novih sevov lahko po njenem pričakujemo tretji val in ponoven porast hospitaliziranih.

Virus je v zraku, treba ga je odzračiti

 
Osemdeset let je bilo treba, da so potrdili, da se tuberkuloza širi z aerosoli, ne s kapljicami, opozarja dr. Keber. Nedvomno se je pri vseh respiratornih infektih, ki so se brez izjeme začele s trditvijo uradne znanosti, da so kapljične, izkazalo, da je ključni način prenosa v aerosolih.
 
Lani smo ponovili zgodbo: razlagali smo, da se virus prenaša s kapljicami. Le v zadnjem času smo dopustili tudi vlogo aerosolov. Dokaz so ukrepi nepribliževanja na dva metra, kar v zaprtem prostoru ne igra vloge. Saj v zaprtih prostorih, neprezračenih, obstajajo aerosoli, ki sodelujejo tudi na pet metrov.
 
Večina infekcij ne glede na letni čas poteka v notranjih prostorih. Naši ukrepi se notranjih prostorov lotili le indirektno – z omejitvijo približevanja, saj običajna maska zadrži le do tretjine aerosolov. Torej kljub običajni maski lahko vdihujemo viruse.
 
Tudi ko smo sami v prostoru šestih kubičnih metrov, pomeni, da po eni uri naši učenci pri vsakem vdihu vdahnejo pet odstotkov zraka, ki je bil v pljučih drugih učencev in da po petih urah pouka vdahnejo tudi do dvajset odstotkov – odvisno od tesnjenja oziroma prezračevanja prostorov.
 
Ta pristop, ki še do danes izključuje aerogeni prenos, je zakrivil na sto tisoče smrti po domovih starejših v vsem svetu. V svetovni literaturi ni članka, ki bi dokazoval, da je okužba kapljična.
 
Dr. Keber naniza številne primere.
 
Kletke z živalmi so povezali z zvitimi cevmi in prišlo je do okužbe. Zakaj? Ker je prišlo do vdora aerosolov, ne kapljic.
V domu starejših v Loki pri Zidanem Mostu  se je 160 oskrbovancev okužilo v kratkem času. Uradna komisija je ugotovila, da ni druge razlage, kot vertikalni prenos okužbe po prezračevalnem sistemu.
 
Drug primer so sezonska nihanja okužb: pozimi imamo okna zaprta.
 
Naslednji dokaz po dr. Kebru so razlike med revnimi in bogatimi državami. Indija z milijardo prebivalcev in z 80 odstotki ljudi brez stranišč ima desetkrat manj okužb in smrti kot Slovenija.
 
V brazilskem  São Paulu so v začetku pandemije našli štirikrat več okužb v bogatih delih mesta kot v favelah.
 
V begunskih taboriščih živi 30 milijonov ljudi, a je smrtnost 15-krat manjša kot v svetu.
 
Morda imajo svetovni reveži privilegij v obliki vseprisotnega svežega zraka, ki morda razredči tudi aerosol.

 
Ne vdihavajmo tujega izdihanega zraka!

Ko sem iskal razloge pri obvladovanju epidemije na Finskem, sem ugotovil, prav dr. Keber, da ima Finska daleč najboljši sistem prezračevanja v javnih stavbah in stanovanjskih zgradbah. Slovenija ima, nasprotno, najslabšega. Širijo se pozivi, naj uradna stroka spremeni pogled na širjenje epidemije, kajti drobni aerosoli so pravilo, ne izjema. Kdo bo kriv, če se izkaže, da je bil spregledan ključni ukrep – prezračevanje? Tudi slovenska ministrstva so prezrla pomen prezračevanja. Niti ene petminutne razprave o prezračevanju doslej nisem slišal od svetovalne skupine za covid. S spremljanjem strokovne in znanstvene literature bi morala pomen prezračevanja prepoznati tudi naša stroka od poletja naprej. Začetni slovenski uspeh je posledica tragedije v drugih državah. Da so bili naši ukrepi hitri in učinkoviti, ima zasluge odziv državljanov. Ker je Slovence vodil strah pred neznanim. Napaka je, da smo po vsem svetu starostnike omejili v domove za starejše. Umrlo jih je več kot dva tisoč. Kaj bi se zgodilo, če bi imeli tudi domove za otroke? Ali bi jih zaprli vanje?

Tudi za stroko je poučno leto

 
Dr. Andrej Trampuž se čudi, koliko se je svet v zadnjem letu naučil glede načinov prenosa in preprečevanja virusov. Med drugim tudi, da so aerosoli pomembnejši od kapljic in da smo bili na začetku na napačni poti. Pozno smo prevzeli dokazano teorijo, da je treba preprečiti prenos prek drobnih kapljic, aerosolov – s petjem, kašljanjem, vpitjem v zaprtih prostorih. Zato lahko ena oseba okuži tudi do sto ljudi. Uveljaviti je treba oddaljenost med ljudmi, nošenje učinkovitih, medicinskih, inspiratornih mask in prezračevanje, poziva dr. Trampuž, rekoč, da je celo WHO za to zamudila pravi trenutek. Če v zaprtem prostoru ne govorimo, je tveganje za prenos manjše – v primerjavi s petjem ali glasnim govorjenjem. Tveganje je večje tudi, če smo v zaprtem prostoru dolgo časa. Glede na grožnjo različnih sevov koronavirusa bi morali lockdown pojačati, ne šibiti, je prepričan.

Skakanje iz ekstrema v ekstrem

 
Da so podatki postali temelj za odločitve, zaradi česar je pomembno, da so natančni, poudarja dr. Maja Pohar Perme, predstojnica  Inštituta za biomedicinsko informatiko. Njena skupina je edina in največja raziskovalna skupina s področja statistike v medicini pri nas. Opravili so raziskavo o povezanosti med stiki in potekom epidemije in jih združili s podatki o mobilnosti prebivalstva.
 
Raziskovalci še zmeraj dobijo enake podatke kot splošna javnost, je kritična Permetova, zato je treba toliko več predpostavk. Manjkajo tudi natančne definicije o zbiranju podatkov, kar je skupini nakopalo veliko »detektivskega« dela.
 
Skupina je ugotovila, da smo spomladi omejitve na delovna mesta učinkovito omejili, medtem ko smo se septembra spet znašli na ravni pred epidemijo. Z novembrskimi ukrepi pa smo spet šli v drugo skrajnost: zmanjšali smo jih za polovico.
 
Če bi z novembrskimi ukrepi dosegli isti učinek na mobilnost kot spomladi in omejili tudi stike, bi lahko znatno zmanjšali epidemijo in smrtnost.
 
Mobilnost je tesno povezana s potekom epidemije, kaže raziskava. Sledenje stikom in izdajanje karanten prav tako. Prepozen sprejem ukrepov je povzročil prevelik razmah epidemije, ugotavlja Permetova. Prav tako skakanje od enega ekstrema v drugega zahteva natančno tempirane ukrepe, kar pa je zelo težko.

Tragedija nekih podatkov

 
Tragedija je v tem, da podatkov v bistvu nimamo, pravi Miha Kadunc s Sledilnika, strokovnjak za informacijske sisteme. Manjkajo oziroma pomanjkljivi so podatki o umrljivosti, testiranju, hospitaliziranih, o intenzivni oskrbi, o pozitivnih na hitrih antigenskih testih …
 
Ker ni dobrih podatkov, je težko reči, ali je v domovih pri nas umrlo bistveno več oseb kot zunaj domov. Izstopa pa Slovenija od drugih držav ne le, po visokem številu smrti, ampak se zdi, da je število smrti starejših proti mlajšim višje kot drugje, pravi Kadunc. A jasno je, da imamo veliko smrti tako v splošni populaciji, kot posledično tudi med starejšimi. Težko je po njegovem izpodbijati dejstvo, da je starejša populacija v epidemiji covida potegnila najkrajšo.

Javni zavodi kot nosilci ukrepov

Tonka Poplas Susič iz ZD Ljubljana zatrjuje, da so zdravstveni domovi v začetku epidemije prevzeli vlogo vstopnih mest, zdaj pa še vlogo cepilnih centrov in testiranj s hitrimi antigenskimi testi. Zakaj so nosilci ukrepov javni zavodi? Ker imajo dovolj kadrovskega resursa, odgovarja, sposobni so zagotoviti dovolj prostora in vključevati tudi druge zdravstvene delavce. Seveda so pri tem tudi ovire, priznava in dodaja, da pogreša nacionalno strategijo, ki bi predvidela dogodke, zaradi česar se morajo zavodi organizirati in prilagoditi odločitvam odločevalcev praktično čez noč.

Poziv k pobotu

 
Dr. Frane Adam z Inštituta za razvojne in strateške analize ugotavlja, da ima epidemija hierarhično dinamiko, z velikimi nihanji, kjer je težko predvideti, kaj se bo dogajalo v prihodnje, zato je veliko možnosti, da ponovno eskalira. Dobro smo proučili, da države z neučinkovitimi ukrepi, imajo neučinkovit in nestabilen politični sistem, so polarizirane družbe, ki težko najdejo soglasje. S politiko, kot jo imamo zdaj, bomo težko preprečili nadaljnjo zdravstveno krizo, napoveduje Adam, saj to vpliva tudi na stroko in omenja primer statistike oziroma štetja umrlih s covidom. Po njegovem je zmeda, ki nastaja, rešljiva. Uradna številka o umrlih – današnja je  4229 - je drugačna od tiste, ki jo povzema Sledilnik Covid – dobrih 3900 umrlih - in jo plasira v mednarodne institucije. Razlike med številkami ministrstva za zdravje in NIJZ na eni strani ter Sledilnika Covid na drugi strani bi se dalo uskladiti, trdi, z notranjim dogovorom. To bi bil dokaz, da premoremo sposobnost dialoga in se poglobimo tudi v argumente drugih, pravi, in poziva k »pobotu« Adam, ki predlaga tudi javno raziskavo okoliščin, ki se nanašajo na (ne)učinkovitost ukrepov.

Kriza zaupanja pred tretjim valom

Rezultat epidemije sta dva sociološka problema, trdi dr. Igličeva s FDV, to sta  delovanje v negotovi situaciji in ustvarjanje javnega dobrega. Raziskave kažejo na pomembno vlogo zaupanja v kriznih obdobjih, in to ne le v zdravstvenih temveč tudi v ekonomskih krizah.
 
Države v krizo vstopajo s predhodnim zaupanjem. Slovenija je med 29 evropskimi državami na 18. (medosebno zaupanje) in 22. mestu (politično zaupanje). So primeri preteklih kriz, ko so države z nizko stopnjo zaupanja, kot jo je imela Slovenija v covid krizi, le-to uspele povečati. Ključni dejavnik je bila kakovost kriznega upravljanja. Ključni moment za izgubo zaupanja v lanskem poletju, ki še traja, je, da je politika znova začela zasledovati strankarske interese, delovala je, kot da so časi normalni in politično zaupanje se je znižalo. Tako smo pričakali drugi val, v katerem smo dosegli tudi visoko število umrlih.
 
Pred morebitnim tretjim valom bo ključno , da nekaj spremenimo v politiki, je prepričana Igličeva, v prvi vrsti je to samoomejitev pri zasledovanju strankarskih interesov, in to ne s pozivi, ampak s spremembami v razmerju moči ter z vzpostavitvijo partnerskih odnosov in zaupanja v druge.

K cepljenju naj pozovejo gasilci in medicinske sestre

Dr. Ali Žerdin je primerjal ocene vlad od januarja 2020 do danes. Opaža zanimiv pojav: krivulje niso linearne, pomembno je, da je v času meritev prišlo do menjave vlade. Nizka stopnja zaupanja iz marca 2020 se v aprilu preobrne. Pričakovanja javnosti, da bo nova vlada – Janeza Janše -  operativna v epidemiji, so bila visoka, do odhajajoče Šarčeve vlade pa so strmo padla.
Najbolj vredna zaupanja so po Valiconovi raziskavi iz junija 2020 naslednje poklicne skupine: gasilci, medicinske sestre, znanstveniki, zdravniki, … univerzitetni profesorji so na osmem mestu.
 
Tradicionalno se pri nas nizko zaupanje izkazuje državnemu zboru, vladajoči koaliciji, vladi. Gre za dolgoročne trende, ki so del širših evropskih kontekstov, v katerih Slovenija velja za državo z nizko stopnjo zaupanja v politični sistem in institucije.
 
Po prvem valu je zaupanje začelo plahneti, nadaljuje Žerdin. Novembrska raziskava kaže, da je največ zaupanja namenjenega infektologinji in pulmologu, najmanj pa notranjemu ministru, predsedniku vlade, šolski ministrici, govorniku vlade in direktorju NIJZ. Tragedija jeseni je, da osebe, ki ostajajo glavni govorniki epidemije, prihajajo z dna lestvice zaupanja, ugotavlja Žerdin. Če bi želeli, da imajo ukrepi uspeh, bi jih morale predstavljati osebe z vrha lestvice zaupanja. Znanstveniki, zdravniki … bi morali ljudem pojasniti, zakaj je treba policijske ure. A Žerdin ima vtis, da z znanstvenimi argumenti ni mogoče ljudi prepričati o nujnosti takega ukrepa in hkrati izpostavi vprašanje cepljenja, kjer bo visoka stopnja zaupanja v osebe, ki bodo pojasnjevale in pozivale ljudi, naj se gredo cepit, še kako pomembna. Ukrep cepljenja morajo predlagati osebnosti in poklicne skupine z vrha lestvice zaupanja, je prepričan Žerdin: »Če bomo dovolili, da bo za vzor državni zbor, moramo vedeti, da bo težko prepričeval skupnost kot celoto. Več bomo v osveščevalskih kampanjah naredili, če bodo k cepljenju pozivali gasilci ali medicinske sestre, učitelji, znanstveniki …, ne novinarji, ker imamo slabe rejtinge niti politiki, ker gre za družbeno skupino, ki ne uživa zaupanja.«