Prebolevniki

Sodeč po pismih, ki jih dobivam, je veliko ljudi, ki so preboleli covid-19, razočaranih nad politiko »covidnih prepustnic« v EU in še bolj ZDA, ki ne glede na prebolelost in z njo doseženo imunost, favorizira cepljenje. Prebolevniški »status« je v EU precej ozko zamejen na šest mesecev po pozitivnem testu PCR in tako ozka pravna zamejitev je tudi glavni vzrok, da rezultatov testiranja na protitelesa sars-cov-2 skoraj ni mogoče »vklopiti« v tako ozek časovni okvir. Seveda s sedanjimi testi protiteles lahko že povsem zanesljivo »diagnosticiramo« preteklo okužbo (pozitivna protitelesa N in S), a glede na pravno definirano šestmesečno časovno okno prebolevniškega statusa, test ne more zagotoviti, da od začetka okužbe ni preteklo že več kot pol leta. V primeru širšega časovnega okna (na primer eno leto) bi bilo, če bi z vidika svoje stroke tako sklenili epidemiologi, verjetno mogoče sprejeti tudi rezultat testov protiteles kot dokaz nekakšne sezonske »odpornosti«, brez trdno postavljenih časovnih mej, ki jih, kot rečeno, testiranje na protitelesa ne morejo in nikoli ne bodo mogli opredeliti, ker pri protitelesih ne gre le za okužbo, ampak tudi za individualni imunski odziv na okužbo.

Ampak seveda ne gre samo za birokracijo, covid-19 je naravni pojav, naravna katastrofa, ki je ne moremo obvladati s preprostim spreminjanjem stavkov v pravniških definicijah – če te niso usklajene z naravo bolezni in epidemije, postane vse podobno butalskemu prometnemu znaku iz časa turških vpadov, da je v Butale »Turkom strogo prepovedana pot!«.

O tveganosti težkega poteka covida-19 pri necepljenih in neprebolelih na tem mestu ne bom pisal, podatki in dejstva so povsod. Glede prebolelih in cepljenih pa se količine podatkov in analiz zelo razlikujejo, zelo veliko je znano o učinkih cepljenja, neprimerljivo manj pa o prebolevnikih. Vzroki so po eni strani ekonomski – proizvajalci cepiv sponzorirajo predvsem študije o cepivih, študije prebolevnikov pa morajo praviloma financirati države. Pomemben vzrok neravnovesja je tudi informacijski – za spremljanje učinkov in zapletov cepljenja so že tradicionalno na voljo številna informacijska orodja, iz katerih je enostavno potegniti podatke in jih združiti z bazami testiranj na covid-19, hospitalizacij in smrti. Po drugi strani zaradi pravil o varovanju zdravstvenih podatkov in različnih informacijskih sistemov zdravstvenih ustanov, študij prebolevnikov ni mogoče delati z enostavnim križanjem podatkov iz informacijskih baz. Te študije morajo biti zato posebej organizirane, ciljno usmerjene in dovolj obsežne, da nastanejo uporabni rezultati – večinoma jih načrtujejo državne zdravstvene institucije (na primer ameriški CDC, angleški NHS-HRA).

Za primerjanje imunosti po prebolevanju okužbe in po cepljenju je po eni strani mogoče uporabiti študije, ki merijo hospitalizacijo, to je zaščito pred hudim potekom bolezni, kar je primarni interes posameznika. A za politiko »covidnih prepustnic« so pomembnejše študije, ki merijo ponovne okužbe, potrjene s PCR in take študije vsaj približno izražajo epidemiološko tveganje posameznika, da okuži druge ljudi. Za politiko prepustnic torej ni tako pomembno moje tveganje za hospitalizacijo, ampak moje tveganje, da kužim druge ljudi.

Vsi pogrešamo jasne in obširnejše razlage evropskih in ameriških epidemiologov. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Najboljših epidemioloških študij, ki merijo kužnost človeka za svoje bližnje (družinske člane, sodelavce), s prebolevniki po mojih informacijah žal ni, jih je pa precej z necepljenimi in cepljenimi preiskovanci. Študije hospitalizacij, ki kažejo tveganje pred ponovnim težjim zbolevanjem, v prvih šestih mesecih po cepljenju oziroma prebolevanju, kažejo v obeh primerih visoko zaščito, 90–95 odstotkov. Podobna zaščita je v obeh primerih zaznana tudi po devetih mesecih, podatkov za daljše (enoletno) obdobje pa ni veliko.

Za politiko prepustnic pomembne študije ponovnih okužb, potrjenih s PCR, kažejo, da imajo prebolevniki po pol leta okoli 80-odstotno zaščito za ponovno okužbo, starejši od 65 let pa imajo okoli 50-odstotno zaščito za ponovno okužbo. Zelo podobni rezultati veljajo za pol leta po cepljenju s cepivi mRNA. Razlika je le v tem, da po cepljenju s cepivi mRNA najprej nastane precej večja koncentracija nevtralizacijskih protiteles kot po preboleli okužbi, količina protiteles med prebolevniki je tudi zelo raznovrstna. To je verjetno vzrok, da nekatere večje študije (CDC) ugotavljajo, da so cepljeni prvega pol leta bolje zaščiteni pred okužbo in njenim prenašanjem kot prebolevniki.

Po drugi strani pa koncentracija nevtralizacijskih protiteles, ki najbolj ščitijo pred okužbo in njenim prenosom naprej, pri cepljenih v povprečju hitreje pada kot pri prebolevnikih, kar v drugi polovici leta po okužbi oziroma cepljenju izniči epidemiološko prednost cepljenih pred ponovno okužbo. Na tej točki so razumljivi ugovori glede »epidemiološke diskriminacije« prebolevnikov.

Pravzaprav na tej točki vsi pogrešamo jasne in obširnejše razlage evropskih in ameriških epidemiologov, ki svetujejo glede politike prepustnic, kaj storiti z opisano diskrepanco. V epidemiološko manj kritičnih razmerah bi bilo morda smiselno podaljšati status prebolevnikov, v sedanjih morda skrajšati status cepljenih ali spremeniti režime testiranja – seveda so to samo navržene misli, v resnici so učinkovitega epidemiološkega mišljenja zmožni samo šolani in izkušeni epidemiologi in verjetno je čas, da se oglasijo s podrobnejšimi razlagami.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.