Neomejen dostop | že od 9,99€
Ruska agresija je prispevala k letošnjemu ukrajinskemu evrovizijskemu triumfu v Torinu, a je Ukrajini prav tako odnesla organizacijo tekmovanja prihodnje leto, ki tradicionalno pripada zmagovalki. V njenem imenu bo 67. izvedbo Eurosonga gostilo drugouvrščeno Združeno kraljestvo. Ko je ta teden vest, ki ni nikogar presenetila, postala uradna, je zdaj glavna neznanka, katero britansko mesto bo maja 2023 pozdravilo delegacije iz Evrope, njenega zaledja in Avstralije. Prvi boj nove evrovizijske sezone že poteka.
Interes za organizacijo najbolj spremljanega nešportnega televizijskega dogodka na svetu je, kot so sporočili iz Evropske radiodifuzne zveze (EBU), neformalno izrazilo več kot ducat mest, od Brightona na jugu do Aberdeena na severu Otoka. Iz izkušenj preteklih let je pričakovati, da se vsi interesenti na koncu ne bodo prijavili na razpis – britanska javna televizija BBC ga je objavila v ponedeljek –, kakor tudi da bo gostitelj znan proti koncu poletja ali zgodaj jeseni.
Zahteve za gostiteljstvo tekmovanja Pesem Evrovizije so jasno določene in razmeroma selektivne, zaradi česar je marsikatera mestna oblast z ambicijami po publiciteti, ki jo prinaša organizacija panevropskega glasbenega festivala, pokopala upe že pred odprtjem prijav. Kraj, ki se želi vpisati na dolg seznam evrovizijskih mest, mora med drugim imeti dvorano za najmanj 10.000 gledalcev, ki je na voljo več tednov pred začetkom tekmovanja in po njem, prav tako mora imeti v bližini mednarodno letališče in dobro razvito nastanitveno infrastrukturo. Toda kljub podrobno opredeljenim pogojem je nemalokrat končna odločitev – kakor pritiče najbolj politično apolitičnemu festivalu – v rokah politike. Nemara tudi zaradi tega mediji in stavnice, večne spremljevalke Evrovizije, pripisujejo največ možnosti škotskemu Glasgowu, visoko kotira tudi Manchester, sledijo London, Birmingham in Liverpool.
Izbira Glasgowa bi imela po besedah Chrisa Westa, britanskega publicista in avtorja knjige Evrovizija: zgodovina sodobne Evrope skozi največje svetovno glasbeno tekmovanje, močno sporočilo proti škotskemu nacionalizmu, ki ponovno žuga z referendumom o razglasitvi neodvisnosti. V tem primeru bi lahko bil argument Londona, kakor je West poudaril za Delo: »Poglejte, zmagal je britanski pevec, in zdaj gostimo šov na Škotskem.« Podoben naboj bi lahko imela tudi odločitev za Manchester, saj je ena od osrednjih političnih tem v Združenem kraljestvu trenutno zmanjševanje razvojnega razkoraka med severom Anglije in bogatejšim jugom, organizacija dogodka v Manchestru pa bi se skladala s prizadevanji britanske vlade, da bi premagala razlike, je prepričan sogovornik. Edino, kar naj ne bi bilo v prid drugemu največjemu angleškemu mestu, je »sposoben laburistični župan«, ki mu konservativna vlada morda ne bo hotela posvetiti dodatne pozornosti.
V zgodovini tekmovanja se je doslej sedemkrat primerilo, da tekmovanja ni gostila aktualna zmagovalka, zadnjič leta 1980, ko se je festivalska karavana namesto drugič zapored v Izraelu ustavila v nizozemskem Haagu. V takšnih primerih je organizacijo Eurosonga največkrat – štirikrat – prevzelo prav Združeno kraljestvo, ki bo festival prihodnje leto priredilo že devetič, večkrat kot katerakoli druga država.
Ob bogatih evrovizijskih izkušnjah in snovanju drugih spektaklov – London je med drugim leta 2012 gostil olimpijske igre – je West prepričan, da se bodo Britanci znova proslavili kot dobri gostitelji. Tokrat bodo za razliko od denimo Birminghama leta 1998 v organizacijo vpletli tudi duha okupirane države, ki se je zaradi negotovih varnostnih razmer odpovedala gostiteljski taktirki. »Zanimivo vprašanje bo, koliko bo to britanski in koliko ukrajinski šov«, je razmišljal West. »Če bo na obeh straneh veliko dobre volje, menim, da bi lahko dosegli dobro ravnovesje.«
Pred uspehom Sama Ryderja, ki je v Torinu zaostal le za Ukrajinci Kalush Orchestra, je veliko Britancev razloge za daljšo serijo slabših uvrstitev petkratne zmagovalke Evrovizije – James Newman lani, denimo, ni dobil niti točke – iskalo v turbulentnih odnosih med Otokom in celinskim delom Evrope, prav tako se je širilo prepričanje, da Združeno kraljestvo na tekmovanju nima več pravih možnosti. »Samovo drugo mesto je utišalo veliko pametnjakovičev, ki so trdili, da ne bomo nikoli zmagali, ker nas 'Evropa sovraži',« je dejal Chris West, ki je prav tako opazil, da se je zaradi 33-letnega kantavtorja in tiktokerja zlasti med mladimi povečalo zanimanje za Eurosong.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji