Zmaga nekonformizma in ugibanja o uživanju droge

Italija je nazaj! Po težkem pandemičnem letu ji je moč za evropskim političnim omizjem najprej povrnil premier Mario Draghi, konec tedna pa je na vrh stare celine stopila še rimska rokovska zasedba Måneskin. Evrovizijska zmaga četverice je triumf generacije, rojene na prelomu tisočletja, ki ne sprejema konformizma, se osvobaja družbeno predpisanih spolnih norm in slavi svojo raznolikost v vseh odtenkih.



Na polovici glasovanja, ko so prestolnice sporočile točke žirij, je sicer kazalo na evrovizijski preporod frankofonske Evrope. Zgornji del razpredelnice je spominjal na zgodnje izvedbe Evrovizije, ko so druga za drugo slavile skladbe v francoskem jeziku. Stroko sta najbolj prepričala Švicar albanskih korenin Gjon's Tears s Tout l'Univers in Voilà francoske kantavtorice Barbare Pravi. A še enkrat več nacionalne žirije niso ujele večinskega razpoloženja na celini. V času, ko se po dolgotrajnem in mučnem zaprtju ponovno vidi horizont, je Evropa največ podpore namenila skladbam, ki bi v običajnih razmerah odmevale v koncertnih dvoranah in klubih. Tristo osemnajst točk gledalcev je bilo dovolj, da so Måneskin skočili pred Francijo in Švico ter osvojili prvo rokovsko zmago po Lordih leta 2006. Če bi obveljalo samo pri volji občinstva, bi drugo mesto osvojila Ukrajina, tretja bi bila Francija.



»Neverjetno je, da smo zmagali zaradi tolikšnega števila ljudi, ki so od doma glasovali za nas. In prav to nam je najbolj pomembno, saj kaže, da poslušalci uživajo v naši glasbi,« je vtise strnila basistka Victoria De Angelis. »Smo štirje prijatelji in igramo glasbo, ki jo imamo radi,« je na tiskovni konferenci, na kateri ni manjkalo šampanjca in razkazovanja nog na mizi, poudaril frontman Damiano David. »Vse naše trdo delo je končno dobilo smisel.« Še pred kratkim so igrali na rimskih ulicah, se udeleževali šolskih tekmovanj – pred enim izmed njih se je basistka domislila danskega imena Måneskin – in srečo poskusili na šovu talentov X Factor. Od tam je šla njihova kariera le še navzgor; postali so ena najbolj priljubljenih italijanskih rokovskih zasedb, marca osvojili festival v San Remu in zdaj še Evrovizijo. Naslednji korak, pravijo, je nov album in koncertna turneja konec leta.

Sumljivi posnetek

V nasprotju z zadnjimi izbori politika – razen blokovskega glasovanja – ni imela izrazite vloge; je pa za obrobne polemike tokrat poskrbel Damiano David. Med prenosom so ga kamere ujele, kako se v zeleni sobi oziroma green roomu sumljivo sklanja tik nad mizo. Ni presenetljivo, da so bili mnogi prepričani, da je karizmatični frontman sredi tekmovanja snifal kokain, posnetek pa je še pred uradnim odzivom postal viralen. Skupina je nato na tiskovni konferenci odločno zavrnila obtožbe o uživanju nedovoljenih substanc in sporočila, da bo pevec ob prihodu v Italijo opravil prostovoljni test na droge. Tega je skupina zahtevala že v Rotterdamu, a ga organizatorjem v tako kratkem času ni uspelo zagotoviti.

Tretja zmaga

Za Italijo je to tretja trofeja na Evroviziji, na kateri sodeluje že od krstnega izbora v Luganu. Premierno zmago je zahodnim sosedom leta 1964 z Non ho l'età pripela Gigliola Cinquetti, z Insieme: 1992 pa je kot drugi Italijan v zgodovini na izboru v Zagrebu, prvem po padcu berlinskega zidu, Evropo prepričal Toto Cutugno. Čeprav sta obe zmagovalki ostali živi v festivalskem spominu, je nemara največji italijanski evrovizijski hit Nel blu dipinto di blu, bolj znan kot Volare, s katerim si je leta 1958 tretjeuvrščeni Domenico Modugno pridobil poslušalce na obeh straneh Atlantika.

Država, ki je s San Remom navdihnila nastanek Evrovizije, ima s tem festivalom sicer precej toplo-hladen odnos. Kljub številnim klasikam je domnevno zaradi pomanjkanja zanimanja udeležbo na tekmovanju večkrat preklicala, nazadnje za dobro desetletje konec devetdesetih. Vrnila se je šele leta 2011 v Düsseldorfu, od takrat pa velja za eno najbolj stalnih držav, saj je kar štirikrat končala med najboljšo trojico.

Odprimo se

Izvorna ideja glasbenega tekmovanja je bila združiti od vojne izčrpano Evropo, tokratni izbor v Rotterdamu pa bi lahko razumeli kot povezovanje celine po zdravstveni krizi in napoved časov, ko bo na prireditvah spet lahko občinstvo. »Evrovizija bo kot velik svetilnik za Evropo, ki bo pokazal, da je mogoče organizirati tovrstne dogodke, razmeram navkljub,« so za Delo pred finalom povedali Måneskin. Tudi zato je bil letošnji slogan Odprimo se, izbran še pred izbruhom pandemije, nekako preroški.