V nadaljevanju preberite:

Legendarni slovenski košarkar Aljoša Žorga (1947) je pred dnevi pri založbi Buča objavil avtobiografijo. V njej je mogoče brati o njegovih športnih začetkih, olimpijskem srebru iz Mehike in zlatu na svetovnem prvenstvu v Ljubljani, pa tudi o zanimivi zgodovini njegove rodbine in poslovnih poteh, po katerih je stopal po košarkarski karieri.

Naša prednost je, da Dragić in Dončić povezujeta ekipo

Vaša stara strica sta bila med ustanovitelji Slovenske socialistične partije, mlajši Jakob se je bojda nekoč celo zravsal s Titom. Ste se družinskih anekdot naposlušali že kot otrok?

Te zgodbe so bile stalni del družinskih pogovorov. Moja stara strica sta bila znana revolucionarja, posledično je moj stari oče, ki je bil železničar, mnogokrat pripovedoval o soočenjih z znamenitimi osebnostmi, denimo Titom. Tudi pisni viri navajajo, da je bil Josip Broz leta 1928 imenovan za namestnika Jakoba Žorge kot organizacijskega komisarja Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije. Pozneje so se začele odstranitve starih komunistov, med katere so spadali bratje Žorga. Po naši družinski legendi sta se Jakob in Tito nekoč stepla, pri čemer je krajšo seveda potegnil Tito.

Zanimivo, da vas je ta zgodba spremljala še kot košarkarja.

Da, toda o ozadju tega pripetljaja lahko le ugibamo. Po osvojitvi zlate kolajne na domačem svetovnem prvenstvu leta 1970 smo šli na sprejem k Titu. Tik pred začetkom slovesnosti me je neki moški, najbrž predstavnik varnostne službe, vprašal, ali sem v sorodu z Jakobom Žorgo. Pritrdil sem, on pa mi je odvrnil: »Samo da vemo.« Nato so me prvega poklicali k Titu, da mi čestita in izroči darilo. To je bilo nenavadno, saj je bil prvi ponavadi kapetan moštva. Tito mi je izročil darilo, toda v roko mi ni segel, vsem drugim pa je. Nenavadno. Temu dogodku pravim nerokovanje.