Dominikanska republika ni prva izbira iskalcev neobljudenih krajev in popotnikov, ki ne prenašajo povišanih decibelov, in vendar vzhodni dve tretjini otoka Hispaniola še vedno premoreta nekaj spokojnih predelov, kjer si arhetipskih karibskih plaž ni treba deliti z nikomer. Samotne oaze je v državi množičnega turizma najti tam, kjer bi jih najmanj pričakovali. Slaba novica je le, da so tak­šni izkušnji, kakor se bojijo domačini, šteti dnevi.

 Saona, največji otok otoške države, je svojevrsten turistični paradoks. Sto deset kvadratnih kilomet­rov velika zaplata kopnega ob jugovzhodni dominikanski obali je ena priljubljenejših izletniških točk na Karibih, na katero se je iz bližnjih resortov, zlasti Punte Cane, pred pandemijo odpravilo od 800.000 do 900.000 obiskovalcev na leto. A kljub množici turistov, ki se vsak dan izkrcajo na glavni atrakciji narodnega parka Cotubanamá, je daleč od uniformiranega obmorskega letovišča. Večina izletnikov se na otok odpravi dopoldne in ga zapusti kmalu po kosilu, njihov obisk pa je po taktih agencije predvidljiv kot plimovanje sinjega morja, zato se je množicam invazivnih prišlekov mogoče brez pretiranih težav izogniti. Za miren umik je treba na Saono v lastni režiji, z barko namesto z veseljačenju namenjenimi katamarani, in tam tudi prenočiti, za kar pa se odloči presenetljivo malo ljudi.

Razlog, da se glavnina počit­nikarjev zadovolji z nekajurnim obiskom, med katerim pospešeno obredejo najslikovitejše plaže, je najverjetneje v pomanjkljivi infrastrukturi. V tem delu narodnega parka ni redne preskrbe z vodo in električno energijo – razširjena je uporaba solarnih celic, a motnje niso redke –, prav tako je sila omejena ponudba nastanitve. Skoraj vsa je zgoščena v Mano Juanu, večjem od dveh zaselkov na Saoni, kar je za popotnike, ki pridejo tja na lastno pest, tudi prvi stik z otokom.

Prikupna ribiška vasica

Mano Juan je bil, če nekoliko ignorantsko spregledamo predkolumbovsko obdobje, prvo naselje na Saoni. Ribiško vasico je dal sredi štiridesetih let prejšnjega stoletja zgraditi diktator Rafael Leónidas Trujillo, ki je Dominikansko republiko z železno roko dušil med letoma 1930 in 1961. Sprva se je tu na sredini otoka ustalilo okoli 15 družin, preživljale so se z ribolovom in obdelavo zemlje, sčasoma pa je naselje raslo, vedno večji pomen je dobival turizem. Zdaj je Mano Juan prikupen kraj s 300 prebivalci. V dominikanski maniri premore areno za petelin­je boje, cerkev, nekaj ne ravno najbolje založenih trgovin, market s spominki za turiste, netlakovani ulici, policijsko postajo in pomol, ki je središče naselja in oživi sredi dneva, ko se v bližnje restavracije zgrnejo dnevni izletniki.

Čeprav bi bil lahko s svojimi pisanimi lesenimi hiškami, ki so nanizane ob privilegiranem priobalnem pasu, tudi sam zadosten razlog za obisk Saone, domači in še bolj tuji gostje v vas prihajajo predvsem zaradi naravnih znamenitosti otoka. Nedaleč stran, vsaka na svojem koncu kraja, ležita plaži Canto de la Playa in El Torro, ki se redno uvrščata na lokalne in globalne sezname najslikovitejših. Prva slovi po belem pesku, posejanem s slokimi palmami, medtem ko je druga, ki so jo za svojo vzeli tudi producenti ene izmed svetovnih različic resničnostnega šova Survivor, ujeta med rožnato laguno in karibsko modrino. Obe sta tako fotogenični, da človek zlahka dobi vtis, da je te podobe nekoč že uzrl na klišejskih ozadjih mobilnega telefona oziroma osebnega računalnika, prav tako pa je obe, ko odidejo katamarani, mogoče imeti povsem zase.

Brez sledu o dominikanskem apetitu po hrupu

Kljub skoraj neprekosljivo idiličnim plažam otok ne prednjači le po naravnih lepotah. V državi, kjer glasnost marsikdaj presega vse meje sprejemljivega – apetita Dominikancev po hrupu se je v romanu La fiesta del chivo dotak­nil tudi nobelovec Mario Vargas Llosa – Saona izstopa s tišino. Razen trušča, ki ga zganjajo izletniki, v Mano Juanu in okolici ni sledu o zvočnem onesnaževanju, značilnem za druga dominikanska mesta. Namesto bachate, merengueja in dembowa, ki v klubih, brivnicah in trgovinah z živili (colmados) iz dneva v dan odmevajo z največjo možno jakostjo in preizkušajo vzdržljivost bobničev, je tu slišati riganje zmedenega osla, kokodakanje kokoši in vrtenje ventilatorja, ki reže soparne noči.

Kontrast med Mano Juanom in preostankom sicer izjemno prijetne Dominikanske republike skoraj ne bi mogel biti bolj izrazit in prišlek potrebuje nekaj časa, da se aklimatizira na spokoj. Kako drugačna je tukajšnja družbena resničnost, je bilo očitno tudi, ko je med najinim obiskom na začetku junija iz prestolnice prišla vest o hladnokrvnem umoru dominikanskega ministra za okolje Orlanda Jorgeja Mere. Medtem ko se je širila novica o atentatu v politikovem kabinetu, si je bilo težko predstavljati, da je Saona s svojim neturbulentnim ritmom del države, kjer je nekdo na najskrajnejši način obračunal s predstavnikom oblasti.

Na otoku so, kakor so nas posvarili pred prihodom, malodane edina nevarnost roji krvoločnih komarjev, ki podivjajo ob sončnem vzhodu in zahodu, med nadlogami pa so omenjali tudi neznosno vročino, zaradi katere bi lahko Saono na trenutke preimenovali kar v Sauno (Savno). Da ne gre le za zmoten in romantiziran vtis o otoški nezapletenosti, ki bi si ga ustvarili med kratkim bivanjem na otoku, so v pogovorih prav tako dali vedeti domačini.

Dominikansko zatočišče

Njihov vsakdan je docela umirjen in predvidljiv, je bilo razumeti Eduarda Santo Ano, ki se je na otok pred četrt stoletja preselil iz precej večjega mesta San Pedro De Macoris. Kakor je pripovedoval, ni bilo lahko preklopiti na drugačno življenje, a Mano Juana, kamor se je podal, da bi se ukvarjal z ribištvom, zdaj ne bi zamenjal za nič na svetu. »Prišel sem iz mesta, ampak sčasoma sem se navadil. Našel sem mir. Tukaj te nihče ne moti, če ti ne motiš njega, ni zlikovcev, hrupa, vse je bolj preprosto,« je dejal 62-letnik. »Težko bi se bilo vrniti, mesta so zelo naporna, v njih je veliko nasilja. Na Saoni pa je tako lepo in varno. Nikomur se nič ne zgodi, pazimo na turiste.« Z njegovim mnenjem se je strinjal tudi policist, ki sva ga s prijateljico prosila, da naju za simbolično napitnino z motorjem zapelje do plaže El Torro. Njegovo delo bi bilo v drugih dominikanskih mestih veliko bolj tvegano, na odmaknjenem otoku pa so, kakor je dejal, v zadnjih dneh še največ opravka imeli z opitim turistom iz Italije.

Življenje seveda tudi na Saoni, čeprav jo mnogo dojemajo kot zatočišče znotraj Dominikanske republike, ni odporno na tegobe. Morje, ki daje domačinom kruh, naj gre za ribištvo ali vse bolj turizem, je denimo Eduardu pred poldrugim desetletjem vzelo ženo in sestro, za kateri je bila usodna nesreča s čolnom. Med manj svet­limi platmi je prav tako omenil preskrbo z električno energijo in vodo ter nezadostno opremljeno kliniko, v kateri nemalokrat primanjkuje najnujnejših potrebščin. A kljub bolečim spominom in nekaterim slabostim je sogovornik močno navezan na otok in bi tu, kakor je poudaril, rad ostal do smrti.

Izginjajoči mir

Toda Eduardo Santa Ana ne verjame, da se mu bo želja uresničila. V zadnjem času ga, tako kot druge otočane, vznemirjajo več deset milijonov dolarjev vredni načrti vlaganja v električno infrastrukturo, ki močno presegajo potrebe maloštevilnega lokalnega prebivalstva in dajejo slutiti, da bi lahko kapital in oblast kaj kmalu spremenila podobo Saone. Razvoj, ki ga Mano Juan potrebuje, bi bil lahko usoden za način življenja, kakršnega poznajo, se strinjajo domačini. 

 »Otok vzbuja veliko zavisti. Če ga pred leti ne bi razglasili za del narodnega parka, bi bil danes kakor Punta Cana,« je dejala Patricia, ki v bližini pomola vodi eno izmed restavracij. »Sprašujemo se, zakaj dotično podjetje vlaga milijone dolarjev, da bi vzpostavilo električno omrežje. Očitno je, da pred očmi nimajo nekaj sto ljudi, ki živimo tukaj, ampak gledajo naprej.«

Podobno razmišlja Eduardo Santa Ana. »V desetih letih bodo veliki podjetniki pokupili otok in postavili hotele,« je bil pesimističen. »Prišle bodo množice ljudi z vseh koncev, razrasel se bo kriminal, droge … Mir bo izginil.« Prepričan je, da domačini pri oblikovanju otoške prihodnosti ne bodo imeli besede. Če interesentom ne bodo hoteli prodati svojih nepremičnin, bodo ti uporabili druge prijeme, je bil jasen.

Optimizma prav tako ni bilo zaznati pri Bolivijki Shirley, ki je s svojim francoskim partnerjem v Mano Juanu začela ponujati prenočišča in je kljub pomanjkanju socialnih stikov vzljubila življenje na otoku. »Vsega tega bo kmalu konec,« je dejala. »Uživajta, dokler lahko.«